Albinca Žonta Malavašič

Albinca Žonta Malavašič je bila rojena leta 1933 v Šentjoštu nad Horjulom. V njihovi družini je bilo devet otrok. Mama Marjanca je bila doma iz Potoka, zaselka blizu Šentjošta (rojena Malovrh), ata Janez pa iz Idrije. Bil je invalid, v Šentjoštu je opravljal službo mežnarja, zato so z družino živeli v mežnariji.

Ko se je začela vojna, je bila Albinca stara devet let. Julija 1942, ob napadu na Šentjošt, so jim partizani požgali domačo hišo, ki so jo malo pred tem obnovili. Le zaradi hitre mamine reakcije so se domači uspeli rešiti, sicer bi zgoreli v hiši. Ostali so brez vsega, brez obleke in hrane. Zgorela jim je vsa živina, razen ovčk, ki so si same utrle pot na prostost in zbežale. Kasneje je družina našla zavetje v hiši enega od domačinov. Albinci je iz vojnih časov v Šentjoštu ostalo veliko pretresljivih spominov na krute dogodke. Partizani so jim stalno grozili, zato si ata in mama nista več upala spati doma. Vojni čas je bil poln revolucionarnega nasilja, Albinca je bila soočena s smrtjo dveh svojih bratov, brata Alfonza so partizani umorili 1. aprila 1945, ko je domobrancem peljal hrano za veliko noč. Bil je študent bogoslovja in je govoril sedem jezikov. 

Po vojni je Žontove zaradi strahu pred partizanskim maščevanjem pot vodila čez Ljubelj do taborišča Vetrinj, kamor so pribežali z drugimi domobranci in civilisti iz Šentjošta. Od doma so šli 5. maja 1945, mama se najprej ni hotela pridružiti umikajoči množici, potem se je le odločila, da se jim pridruži. Na Vetrinjsko polje so prišli brez vsega. Iz smrekovih vej so si naredili šotor, da so v njem vsaj zasilno prebivali. Bili so lačni, živeli so brez strehe nad glavo, prepuščeni lastni iznajdljivosti. Iz Vetrinja so bili kasneje skupaj s preostalimi Šentjoščani poslani v Judenburg.

Pozimi, 3. decembra 1948, je prišla Albinca z domačimi v Argentino. Nastanili so jih v hotel Emigrant. Od tam so šli v Ramos, v prostore sanatorija. Ata je bil mežnar tudi v Argentini. Kot pometač je dobil delo v Moronu. Mama je bila dalj časa bolehna, leta 1958 pa je kot ena prvih povojnih begunk iz Slovenije umrla za rakom.

Albinca si je v Argentini ustvarila družino in postala del tamkajšnje slovenske skupnosti. Še vedno ohranja lepe spomine na svojo rodno domovino.


Posneto: 13. novembra 2014, Buenos Aires (Argentina)

Pogovor je vodila in ga posnela: Marta Keršič

Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič