(2. vrsta: prvi z leve Adolf Malovrh)
Adolf Malovrh je bil rojen leta 1929 v Šentjoštu nad Horjulom. Po koncu druge svetovne vojne se je kratek čas skrival v domačih gozdovih. Zaradi obtožbe sodelovanja v »Bitenčevi špijonski organizaciji« so ga leta 1949 zaprli in obsodili na sedem let strogega zapora in na dve leti izgube državljanskih pravic. Kazen je v celoti odsedel, nekaj časa je bil kot tuberkulozni bolnik zaprt v vojaški bolnici. Po vrnitvi domov leta 1956 si je ustvaril družino in prevzel vodenje kmetije.
Med obsojenci so bili leta 1949 kar štirje od osmih članov družine Malovrh: oče Pavel, mama Marjana, sin Adolf in hčerka Jožefa. Starejša sinova Albert in Pavel sta leta 1945 odšla čez mejo, leta 1948 pa v Argentino. Mlajši brat Feliks je študiral v Ljubljani. Dvanajstletna hčerka Nada je bila, potem ko so zaprli domače, dodeljena na državno posestvo, po posredovanju pa je prišla živet k teti.
Adolf je v svojih spominih na zaporniška leta med drugim zapisal:
»Mene so takoj spravili v bunker 2 x 3 m v podzemlju zaporov. Sam beton, le v kotu deska, da sem lahko legel nanjo. /…/ Po tem urniku sem se nekako orientiral, da sem vedel, kdaj je dan in kdaj noč, kajti dnevne svetlobe nisem videl, dokler sem bil v tem bunkerju. /…/ Okrog sedmih zjutraj je bil zajtrk – četrt litra črne vode z okusom po proji in 7 dag koruznega kruha, med dvanajsto in trinajsto uro sem dobil pol litra neke motne vode, za katero bi težko določil, kaj se je kuhalo v njej. Le tu in tam sem našel v njej kak fižolček ali košček krompirja. Okoli šestih zvečer sem dobil pol litra nekakšne prežganke. Tako hrano sem imel vseh 107 dni v tem prostoru. /…/ Vselej, ko se je prižgala luč, so me zabolele oči, ker je bil prehod od popolne teme na svetlobo nenaden in boleč. V sedmih letih zapora so bili ti dnevi v bunkerju zame najtežji.«
Pisno pričevanje smo prejeli na Študijski center za narodno spravo, 11. marca 2009.
Pisno pričevanje:
Za objavo pripravila: Marta Keršič
