Mesec: maj 2021

Ivanka Tominec je bila rojena leta 1924 v župniji Šentjošt nad Horjulom. Njihova domačija je ležala na samoti, v zaselku na Ljubljanici. Drugo svetovno vojno je dočakala kot 17 letno dekle in doživela strahote revolucionarnega nasilja v domači župniji. Spregovorila je o umorih v bližnjih zaselkih in vaseh, o požigih ter o stalnem strahu pred partizani in Italijani. Poročila se je med vojno, jeseni 1943. Rodila je hčerko Ivico. Mož Matevž, ki je bil pri domobrancih v Šentjoštu, je ponoči spal v postojanki, zato je Ivanka zaradi strahu večkrat spala pri sosedih. Po koncu vojne so bežali skupaj z begunci na avstrijsko Koroško. Najprej so živeli v Lienzu, šele kasneje so se preselili v taborišče, kot ostali begunci. Po srečnem naključju jih niso vrnili nazaj v Jugoslavijo. V Špitalu sta Ivanka in Matevž ostala enajst let. Končno sta dobila dovoljenje za preselitev v Ameriko.

Anuška Lekan, rojena leta 1932, je prve dni vojne pričakala v Mariboru, kasneje so se z družino preselili v Ljubljano. Ker je bil oče odločen protikomunist, se je ob koncu vojne umaknil na Koroško, skupaj s hčerkama in sinom. Anuška in mama sta ostali sami v Ljubljani. Anuška je zaključila učiteljišče in dobila službo v Fari pri Kočevju. Njena neomajna zvestoba do Cerkve in vere, je bila v svinčenih povojnih letih zelo pogumno dejanje. Ponovno se je srečala z družino šele leta 1960, ko je prišla v Ameriko. Še enkrat se je vrnila nazaj v domovino in šele leta 1963 dokončno zaživela v Ameriki. Kljub začetni nesprejetosti med tamkajšnjimi begunci, se je kasneje med njimi zelo dobro počutila.