Mesec: september 2020

Vida Vrhnjak v svojem pričevanju predstavi pretresljivo zgodbo svoje družine, ki je živela v Pamečah, vojna vihra pa je njihovo življenje postavila na glavo. Oče je šel delat na Dolenjsko, kjer je kasneje postal domobranski nadporočnik. Po vojni je bil v nepojasnjenih okoliščinah umorjen. Mama je ostala sama s šestimi otroki, starimi od enega do enajst let. Kljub hudemu pomanjkanju, šikaniranju in drugorazrednosti je otrokom uspelo, da so se izšolali in dobili svoje poklice. Leta 1990 je Vida umorjenemu očetu na cerkvi v Pamečah postavila spominsko ploščo.

Kristina Kastelic (s. Lea) se v svojih spominih vrača v čase vojne, ki so bili zanjo in njene domače težki in boleči. Na Turjaku so izgubili domačega sina, Kristininega brata Jožeta, ki je moral v smrt namesto bližnjega soseda, ki je bil poveljnik vaških stražarjev. Ta je mamo kasneje prosil odpuščanja, mama mu je odpustila. Kristina ugotavlja, da sta jim v težkih trenutkih pomagala preživeti vera in zaupanje v božjo pomoč.