Zgodovinski oris in pričevanja 

Slovenski prostor je bil v 20. stoletju prizorišče treh totalitarnih režimov, ki so do temeljev pretresli celotno narodovo telo. Trpljenje pod fašizmom je od 20. let prejšnjega stoletja zaznamovalo Slovence, ki so takrat živeli pod Italijo. Med drugo svetovno vojno sta fašizem in nacionalsocializem z okupacijo zamajala temelje slovenskega obstoja. Za dosego ciljev nista izbirala sredstev. Zasedba ozemlja, načrtno in sistematično potujčevanje, izgoni, internacije, streljanje talcev, so bila neizprosna dejstva, ki so vodila v uničenje slovenskega naroda. Z medvojnim revolucionarnim nasiljem in izrabo osvobodilnega boja za prihod na oblast si je pot utiral tretji totalitarizem, to je komunizem. Kot ugotavlja zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar mu je uspelo, “… da je osvobodilni boj izenačil s komunističnim odporom in zastopnike nekomunističnih tokov izločil kot kolaboracioniste«.[1]

Druga svetovna vojna se je končala maja 1945. Vendar pa koncu okupacije in umiku tuje vojske, ki je zapustila deželo, ni sledil demokratični in svobodni sistem, ampak nov totalitarni režim. Komunistični politiki so v svojih govorih sicer obljubljali svetlo prihodnost, odpravo socialnih krivic in uvedbo enakosti med ljudmi, v resnici pa je komunistični aparat z vsemi orodji že na samem začetku poskrbel za totalitarno nadvlado. Kljub uvedbi splošne volilne pravice so bili vsi kandidati na volitvah preverjeni in potrjeni s strani partije, volilni rezultati pa znani vnaprej. Slovenska vojska je postala del jugoslovanske, slovenski oblastni organi pa podrejeni zveznim. V brezpravni in policijski državi so bila sodišča poslušno orodje oblasti, preko katerih so bili izvedeni številni montirani sodni procesi, usmerjeni proti politični opoziciji, katoliški Cerkvi, predstavnikom gospodarstva, intelektualcem, kmetom in drugim nasprotnikom nove oblasti. Delovala je tajna politična policija, ki je s prisluškovanjem, ovajanjem in cenzuro izvajala nadzor nad posamezniki na vseh področjih javnega in tudi zasebnega življenja. Izvedba nacionalizacije, uničevanje zasebnega kmetijstva in podjetništva je zlomilo gospodarsko in finančno neodvisnost posameznikov, kar je posledično pomenilo njihovo odvisnost od sistema.

Žrtvam komunističnega režima moramo prišteti več kot 16.000 političnih obsojencev in najmanj 25.000 političnih zapornikov, izgone prebivalcev nemške in madžarske narodnosti ter slovenskih družin iz obmejnega pasu, 17.000 povojnih beguncev, obstoj koncentracijskih in delovnih taborišč, taborišč za poboljševalno in družbeno koristno delo, nasilne razlastitve premoženja. Kot navaja dr. Milko Mikola je z upoštevanjem teh podatkov mogoče sklepati, da je bilo v Sloveniji neposredno prizadetih žrtev komunističnega sistema več kot 100.000. Če k temu prištejemo še družinske člane in bližnje sorodnike žrtev, je številka mnogo večja.[2]

Najhujša oblika nasilja pa je bila izvedena nad vsemi, ki jim je bilo odvzeto življenje. Številke segajo izredno visoko, po popisu, ki ga je opravil Inštitut za novejšo zgodovino in ga je vodila sodelavka omenjenega Inštituta dr. Vida Deželak Barič, je Slovenija v drugi svetovni vojni izgubila 6,5% prebivalstva.[3] Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli 15 odstotkov manj žrtev.[4]

Do danes je na slovenskem ozemlju evidentiranih blizu 700 morišč, v katerih se nahajajo posmrtni ostanki nasilno in izvensodno umorjenih političnih in siceršnjih nasprotnikov komunističnega sistema, poleg Slovencev še veliko število Hrvatov, Srbov, Črnogorcev, Romov, pripadnikov nemške narodnosti in drugih.

Za temi številkami stojijo imena ljudi, mož, žena, mladih fantov in deklet, otrok, tudi nerojenih. Vanje so zajete tragike družin, ki se zaradi begunstva niso videle več let ali desetletij, nekatere med njimi so tudi razpadle.

Povojni komunistični obračun z vsemi, ki so predstavljali kakršnokoli »nevarnost« novemu sistemu in opozicijo novi totalitarni oblasti je trajno zaznamoval generacije Slovencev.

[1] Tamara Griesser Pečar, Med totalitarizmi pri nas najhujše posledice pustil komunizem, Radio Ognjišče, 2015 http://radio.ognjisce.si/sl/165/slovenija/17079/, 20. 11. 2018

[2] Glej več v Milko Mikola, Rdeče nasilje: represija v Sloveniji po letu 1945, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2012.

[3] Prvi pravi popis – v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev, Intervju z zgodovinarko Vido Deželak Barič,  https://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939, 22. 11. 2018

[4] Prav tam.