Prva stran Tags Druga svetovna vojna

druga svetovna vojna

Ivan Hauptman

Ivan Hauptman je bil rojen 7. maja 1930 v Ljubljani, otroška leta je preživljal v Stični. Kruh jim je dajala majhna kmetija in očetova zaposlitev na pošti v Ljubljani. Ob italijanski okupaciji je bila njihova narodno zavedna družina trn v peti partizanov. Brat Tone je padel že med vojno, drugi brat Vinko pa je bil kot domobranec vrnjen z Vetrinja in umorjen v enem od brezen ali rudniških jaškov. Ivan je bil s staršema z Vetrinja premeščen v taborišče Špital, od tam so šli kot begunci v Severno Ameriko. Ivanu je po več letih trdega dela uspelo, da je odprl uspešno podjetje. Poročil se je s Pavlo, s katero sta si ustvarila družino. Z dušo in srcem je bil zapisan delu za slovensko skupnost v Clevelandu. Sodeloval je v številnih kulturnih dejavnostih in bil aktivno vključen v župnijsko skupnost sv. Vida in Marije Vnebovzete. Slovenski skupnosti je pustil močan pečat.

Jožef Gorše

Jožef Gorše je bil rojen leta 1942 v Nadlesku, v občini Loška dolina. Njegov oče je bil med drugo svetovno vojno poslan v italijansko in pozneje v nemško taborišče. Po vojni se je vrnil, a ker ni hotel postati član zadruge, še pet let ni dobil službe. Pozneje se je zaposlil kot mesar. Jožef se je izšolal za orodjarja in bil zaposlen v Kovinoplastiki Lož. 27 let je bil član Prostovoljnega industrijskega gasilskega društva (PIGD) Kovinoplastika Lož. V času osamosvojitvene vojne je bil član štaba Teritorialne obrambe (TO) v krajevni skupnosti Loška dolina in je aktivno sodeloval pri osamosvajanju Slovenije. Vse življenje je bil tudi aktiven član različnih prostovoljnih društev v občini, za kar je prejel številna odlikovanja in priznanja. Eno leto je bil župan občine Loška dolina.

Ivanka Tominec

Ivanka Tominec je bila rojena leta 1924 v župniji Šentjošt nad Horjulom. Njihova domačija je ležala na samoti, v zaselku na Ljubljanici. Drugo svetovno vojno je dočakala kot 17 letno dekle in doživela strahote revolucionarnega nasilja v domači župniji. Spregovorila je o umorih v bližnjih zaselkih in vaseh, o požigih ter o stalnem strahu pred partizani in Italijani. Poročila se je med vojno, jeseni 1943. Rodila je hčerko Ivico. Mož Matevž, ki je bil pri domobrancih v Šentjoštu, je ponoči spal v postojanki, zato je Ivanka zaradi strahu večkrat spala pri sosedih. Po koncu vojne so bežali skupaj z begunci na avstrijsko Koroško. Najprej so živeli v Lienzu, šele kasneje so se preselili v taborišče, kot ostali begunci. Po srečnem naključju jih niso vrnili nazaj v Jugoslavijo. V Špitalu sta Ivanka in Matevž ostala enajst let. Končno sta dobila dovoljenje za preselitev v Ameriko.

Anuška Lekan

Anuška Lekan, rojena leta 1932, je prve dni vojne pričakala v Mariboru, kasneje so se z družino preselili v Ljubljano. Ker je bil oče odločen protikomunist, se je ob koncu vojne umaknil na Koroško, skupaj s hčerkama in sinom. Anuška in mama sta ostali sami v Ljubljani. Anuška je zaključila učiteljišče in dobila službo v Fari pri Kočevju. Njena neomajna zvestoba do Cerkve in vere, je bila v svinčenih povojnih letih zelo pogumno dejanje. Ponovno se je srečala z družino šele leta 1960, ko je prišla v Ameriko. Še enkrat se je vrnila nazaj v domovino in šele leta 1963 dokončno zaživela v Ameriki. Kljub začetni nesprejetosti med tamkajšnjimi begunci, se je kasneje med njimi zelo dobro počutila.

Anton Ivanetič

Anton Ivanetič je bil rojen leta 1937 v Semiču. Oče je bil najprej pri partizanih, nato pa je odšel k vaškim stražam. Ženi so grozili, da jo bodo ubili, če se mož ne javi na partizanski komandi. Ko je to storil, se ni več vrnil domov. Pogrešan je bil od decembra 1943 in nikoli niso izvedeli, kje je bil ubit. Družina je živela v veliki revščini. Kljub težkim preizkušnjam v življenju, pa je Anton vedno ohranjal dobro voljo in vedrino.

Mici Malavašič Cassullo

Mici Malavašič se je rodila v župniji Šentjošt nad Horjulom, tri leta pred začetkom druge svetovne vojne. Oče je bil med vojno ustrahovan s strani partizanov, da ga bodo umorili, ker je pri njih bival mladi duhovnik Srečko Huth, ki je bil kasneje žrtev revolucionarnega nasilja. Družina Malavašič je šla po koncu vojne, zaradi strahu pred komunizmom, na pot z begunci na avstrijsko Koroško. Od tam so leta 1948 prispeli v Argentino, kjer se je Mici aktivno vključila v slovensko skupnost in dolga leta sodelovala pri številnih dejavnostih in projektih Našega doma.

Antonija Marolt, roj. Prošnik

Antonija Marolt je bila rojena leta 1926 v Horjulu. Dva njena brata sta bila žrtvi revolucije in njenega nasilja, enega so partizani umorili leta 1942, drugi pa je bil leta 1945 vrnjen s Koroške, umorjen in njegovi posmrtni ostanki ležijo neznano kje. Tončka je bila maja 1945 obsojena na smrt, nato pa pomiloščena na zaporno kazen. Zaprta je bila v taboriščih Šentvid nad Ljubljano, Kočevje, Teharje in Begunje na Gorenjskem. Domov se je vrnila leta 1948.

Vida Vrhnjak Duler

Vida Vrhnjak v svojem pričevanju predstavi pretresljivo zgodbo njene družine, ki je živela v Pamečah, vojna vihra pa je njihovo življenje postavila na glavo. Oče je šel delat na Dolenjsko, kjer je kasneje postal domobranski nadporočnik. Po vojni je bil v nepojasnjenih okoliščinah umorjen. Mama je ostala sama s šestimi otroki, starimi od 1 do 11 let. Kljub hudemu pomanjkanju, šikaniranju in drugorazrednosti je otrokom uspelo, da so se izšolali in dobili svoje poklice. Leta 1990 je Vida umorjenemu očetu na cerkvi v Pamečah postavila spominsko ploščo.

Kristina Kastelic (s. Lea)

Kristina Kastelic (s. Lea) se v svojih spominih vrača v čase vojne, ki so bili zanjo in njene domače težki in boleči. Na Turjaku so izgubili domačega sina, Kristininega brata Jožeta, ki je moral v smrt namesto bližnjega soseda, ki je bil poveljnik vaških stražarjev. Ta je mamo kasneje prosil odpuščanja, mama mu je odpustila. Kristina ugotavlja, da sta jim v težkih trenutkih pomagala preživeti vera in zaupanje v božjo pomoč.

Janez Marolt

Janez Marolt je bil rojen februarja 1937. Imel je še dva brata in tri sestre, od katerih je ena umrla, ko je bil njihov oče že v begunstvu. Oče Štefan je bil eden prvih, ki so ga leta 1942 zaprli Italijani, kasneje je šel k vaškim stražarjem in domobrancem in po vojni kot begunec na Koroško. Od tam se je umaknil v Ameriko. Otroci in žena so se mu pridružili kasneje, sin Janez pa je ostal doma in moral prevzeti skrb za kmetijo.