Slovenski begunci po koncu druge svetovne vojne

Ob koncu vojne so se številni civilisti in domobranci s slovenskega ozemlja umaknili na avstrijsko Koroško in v Furlanijo. Slovenijo je leta 1945 zapustilo 17.000 beguncev, med njimi tudi velik del intelektualcev. V strahu pred komunizmom in v skrbi za ohranitev golega življenja so na pot vzeli le najnujnejše, nekaj obleke, denarja in hrano za nekaj dni.  Mnogi so verjeli, da se bodo kmalu vrnili.

Okoli pet tisoč slovenskih beguncev je našlo zatočišče v italijanskih taboriščih. Glavnina beguncev pa se je v prvi polovici maja 1945 nastanila na Vetrinjskem polju pri Celovcu, ki je spadal pod britansko vojaško upravo. Tam so si Slovenci v nekaj dneh postavili zasilna bivališča in poskrbeli za najnujnejše, kar so potrebovali za preživetje. Vračanje beguncev nazaj v domovino se je začelo konec maja 1945. Slovenske domobrance so Britanci vračali pod pretvezo, da jih peljejo v Italijo, dejansko pa so prišli v roke partizanom. Zbirna taborišča za vrnjene begunce so bila v Kranju, Škofji Loki, Šentvidu pri Ljubljani in na Teharjah. Od tam so bili številni odpeljani v smrt. S Teharij so jih z avtomobili odvažali do opuščenih rudniških rovov pri Hrastniku in v Barbarinem rovu, iz Šentvida pa z vlakom do Kočevja in naprej s tovornjaki do kraških brezen v Kočevskem Rogu. Največja morišča so bila v Teznem pri Mariboru, Kočevskem Rogu, Slovenski Bistrici, na Hrastniškem hribu in v Hudi jami. Umore so po naročilu vodstva slovenske OZNE izvajali pripadniki OZNE.[1]

Preostali del civilistov, ki je ostal v taborišču, se kljub zavedanju, kaj se je zgodilo z vrnjenimi domobranci in civilisti, ni predal malodušju in obupu, ampak je v kratkem času poskrbel za pogoje, ki so omogočali kolikor toliko dostojno življenje. Že deset dni po prihodu v taborišče se je začel redni pouk v ljudski šoli.

Prav tako je bila kmalu organizirana slovenska begunska gimnazija. Za odrasle so bila organizirana razna predavanja, tečaji, kulturne in športne dejavnosti, pevski zbor, zelo dobro je bilo poskrbljeno za duhovno oskrbo vseh beguncev. Konec junija 1945 so se britanske okupacijske oblasti odločile, da bodo zaradi slabih  in neustreznih razmer taborišče ukinile, slovenske begunce pa razporedile v več taborišč na avstrijskem Koroškem. Poslani so bili v Peggetz pri Lienzu, v Spittal ob Dravi, v Št. Vid na Glini ter v Liechtenstein pri Judenburgu. V vsakem od teh taborišč so begunci po svojih najboljših močeh poskrbeli za človeka vredne razmere in znali biti kljub skromnosti zadovoljni. Posebej so bili uspešni pri ustanavljanju vrtcev, osnovnih šol, obrtnih, gospodinjskih in poklicnih šol ter gimnazij. Odrasli so s svojim obrtnim znanjem in veščinami postavili številne delavnice, kjer so izdelovali različne uporabne predmete, ki so jih po okoliških krajih tudi prodajali. Kdor je imel možnost je šel delat na bližnje kmetije ali pa v tovarne.

Zavezniške oblasti so na pobudo jugoslovanskih oblastnikov vedno bolj pritiskale na begunce, naj se vrnejo v domovino. Propagando za vrnitev so izvajale tudi jugoslovanske repatriacijske komisije, ki so se večkrat pojavile v taboriščih in obljubljale dobre razmere v primeru vrnitve v Jugoslavijo. A njihovo prepričevanje v večini ni naletelo na plodna tla. Med begunci je bil še vedno prisoten boleč spomin na vrnjene in pomorjene domobrance. Dane obljube jim niso bile zagotovilo za varno vrnitev. Nezaupanje do komunistične oblasti in njenega enoumnega vladanja je bilo preveliko.  Do konca leta 1947 se je vsega skupaj vrnilo le okoli 850 ljudi.

Po dobrih dveh letih bivanja v taboriščih se je nekaj beguncev odločilo, da ostane na Koroškem, nekaj se jih je preselilo v različne evropske države, glavnina pa se je odločila za pot čez ocean. Odšli so v Severno in Južno Ameriko ter Avstralijo. Tem so se pridružili tudi begunci iz italijanskih taborišč, ki so se v večini odločili za pot proti Argentini.[2]

Sledila je pot v nove, neznane dežele. Čeprav je bila negotova in polna neznank, je bila pot upanja in vere v lepšo prihodnost!

[1] Oddelek za zaščito naroda (OZNA) je bila jugoslovanska varnostno-obveščevalna služba. Oddelek je bil ustanovljen 13. maja 1944. Leta 1946 je bila OZNA razdeljena na civilni del (UDBA) in vojaški oddelek (KOS), ki sta bila kasneje ponovno preoblikovana. Po koncu druge svetovne vojne je OZNA organizirala in upravljala koncentracijska taborišča ter izvajala povojne množične poboje. Največ množičnih usmrtitev v Sloveniji je bilo v obdobju med majem in julijem 1945.

[2] Več glej: Lenart Rihar, Helena Jaklitsch, Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945, Založba Družina, Rafaelova družba, Ljubljana 2014; Lenart Rihar, Helena Jaklitsch, Helena Janežič, Kajetan Gantar Rojstvo novih domovin: bogata ustvarjalnost slovenskih beguncev v Italiji in Avstriji, Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Družina, Ljubljana 2017; Marjan Kocmur, Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja, Mohorjeva družba Celovec, Celovec, 2015; Marta Milena Keršič, Jelka Piškurić, Jaz vem, da sem Slovenka, jaz ljubim domovino: begunska pot družine Adamič iz Sodražice, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana, 2016.