Janez Marolt

Janez Marolt je bil rojen februarja 1937. Imel je še dva brata in tri sestre, od katerih je ena umrla, ko je bil njihov oče že v begunstvu. Oče Štefan je bil eden prvih, ki so ga leta 1942 zaprli Italijani, kasneje je šel k vaškim stražarjem in domobrancem in po vojni kot begunec na Koroško. Od tam se je umaknil v Ameriko. Otroci in žena so se mu pridružili kasneje, sin Janez pa je ostal doma in moral prevzeti skrb za kmetijo.

Majda in Alojz Starman

Pot zakoncev Majde in Alojza Starman se je začela v Sloveniji. Oba sta doživljala trpke in žalostne trenutke vojnega časa. Ko sta po drugi svetovni vojni z valom beguncev bežala čez Ljubelj, je bila Majda stara osem, Lojze pa dvanajst let. Spoznala sta se v špitalskem taborišču in se tam poročila leta 1958. Dom in družino s šestimi otroki sta si ustvarila v Spittalu na avstrijskem Koroškem, ne daleč stran od mesta, kjer so stale taboriščne barake.

Anton Ivanetič

Anton Ivanetič je bil rojen leta 1937 v Semiču. Oče je bil najprej pri partizanih, nato pa je odšel k vaškim stražam. Ženi so grozili, da jo bodo ubili, če se mož ne javi na partizanski komandi. Ko je to storil, se ni več vrnil domov. Pogrešan je bil od decembra 1943 in nikoli niso izvedeli, kje je bil ubit. Družina je živela v veliki revščini. Kljub težkim preizkušnjam v življenju, pa je Anton vedno ohranjal dobro voljo in vedrino.

Matija Kavčič

Matija Kavčič v svojem pričevanju povzame zgodovino Šentjošta v 20. stoletju, ki sega od časov pred prvo svetovno vojno, do druge svetovne vojne, nastanka vaških straž in kasneje domobrancev. Izčrpno predstavi poskus povojnih oblastnikov, da bi Šentjošt izbrisali iz zemljevida Slovenije, vendar so se domačini temu uprli in ostali gospodarji na svoji zemlji.

Vida Vrhnjak Duler

Vida Vrhnjak v svojem pričevanju predstavi pretresljivo zgodbo njene družine, ki je živela v Pamečah, vojna vihra pa je njihovo življenje postavila na glavo. Oče je šel delat na Dolenjsko, kjer je kasneje postal domobranski nadporočnik. Po vojni je bil v nepojasnjenih okoliščinah umorjen. Mama je ostala sama s šestimi otroki, starimi od 1 do 11 let. Kljub hudemu pomanjkanju, šikaniranju in drugorazrednosti je otrokom uspelo, da so se izšolali in dobili svoje poklice. Leta 1990 je Vida umorjenemu očetu na cerkvi v Pamečah postavila spominsko ploščo.

Anton Golež

Anton Golež je bil ob koncu druge svetovne vojne mladoleten in se je skupaj z begunci, v strahu pred komunizmom, odpravil na Koroško do Vetrinja, od koder je bil vrnjen v Jugoslavijo. Najprej je bil nameščen v taborišču v Kranju, nato je bil zaprt v taborišču v Šentvidu nad Ljubljano, po amnestiji pa je bil avgusta 1945 izpuščen. Veliko njegovih prijateljev in znancev je na tej poti videl zadnjič. Občudoval je njihov pogum ter skrb in čut za sočloveka, ki sta obstajala tudi v takratnih neživljenjskih pogojih in razmerah, ko je vladala kruta partizanska strahovlada.

Julka Zelnik, rojena Rožmanec

Julka Zevnik iz Horjula nikoli ni videla svojega očeta, saj se je rodila dva meseca po tem, ko so ga odpeljali Italijani. Bil je interniran v taborišče na Rab, v Renicci, po italijanski kapitulaciji pa prepeljan v taborišče Flossenburg, v Nemčijo, kjer je umrl. Z mamo so ostali trije mladoletni otroci, stari 5 let, 2 leti in eno leto.