Breda Kavčič, rojena Tominc

Breda Kavčič iz Šentjošta nad Horjulom nam v svojem pričevanju predstavi življenje skozi spomine na čas druge svetovne vojne, povojna leta, zanimivo opiše razmere v času njenega šolanja in službovanja ter poudari, kako pomembno je, da se spominjamo preteklih časov in se o njih pogovarjamo.

Jelka Mrak Dolinar

Jelka Mrak Dolinar kljub vsem krutim preizkušnjam ni zgubila trdne hrbtenice in je ostala zvesta svojim načelom. Kot priča časa je z neštetimi članki, intervjuji, predvsem pa s svojo knjigo Brazde mojega življenja, pričala o grozotah in krivicah, ki so se zgodile na slovenskih tleh v med- in povojnem času.

Lidija Drobnič

Lidija Drobnič iz Ljubljane nam v svojem pričevanju predstavi spomine na čas, ko je bila kot dijakinja zaprta v Ferdrengu-danes Podlesje (nekdaj zaprto območje Kočevja), kjer je bilo julija 1949 ustanovljeno žensko taborišče za družbeno koristno delo. Pretresljivi spomini opozarjajo na dejstvo, da Slovenija po koncu druge svetovne vojne ni bila pravna in demokratična država in da je grobo kršila človekove pravice in dostojanstvo, v tem primeru žensk.

Adolf Malovrh

Adolf Malovrh je bil rojen v Šentjoštu nad Horjulom. Zaradi obtožbe sodelovanja v 'Bitenčevi špijonski organizaciji' so ga leta 1949 zaprli in obsodili na 7 let strogega zapora in na 2 leti izgube državljanskih pravic.

Matevž in Slavka Košir

Zakonca Matevž in Slavka Košir živita danes v Suhem dolu, v župniji Šentjošt nad Horjulom. Njuna zgodba sega v čas druge svetovne vojne, ko sta bila še otroka in nam v nadaljevanju pripovedujeta o težkem položaju kmeta po vojni, ko sta Matevž in Slavka le z neverjetnim naporom, pogumom in predanostjo delu, obdržala Koširjevo kmetijo pri življenju.

Matija Spudič

Družina Spudič, oče, mati in pet otrok, je bila po vojni odpeljana v koncentracijsko taborišče Strnišče pri Ptuju (Šterntal), ker so bili potomci podonavskih Nemcev. Takrat je imel gospod Matija osem let a se še dobro spominja tistih težkih dni v taborišču.

Avguštin Sadar

Avguštin Sadar se je kot otrok soočal z revščino in pomanjkanjem. Trikrat je zrl smrti v oči, med vojno je pristopil k domobrancem, bil begunec na vetrinjskem polju na avstrijskem Koroškem in po vojni zapornik v taborišču, v škofovih zavodih v Šentvidu. Življenjske preizkušnje so ga utrdile, tako da je njegova pripoved kljub devetdesetim letom še vedno živahna in polna iskrivih spominov.

Ivan in Janez Kimovec

Pričevalca Ivan in Janez Kimovec sta sin in vnuk po vojni ubitega Jakoba Kimovca, ki je bil župan občine Vače. Med vojno so partizani ubili tudi hčerko Jakoba Kimovca.

Ida Laura Kopačin, rojena Fabčič

Gospe Lauri in njenemu bratu Evgenu so partizani najprej ubili očeta Alojzija, oktobra leta 1943 in nato še mamo, februarja 1944. Po umoru staršev so ju vzeli k sebi sorodniki iz Podbrega, kjer sta živela do pobega v Francijo.

Anton Ivanetič

Anton Ivanetič je bil rojen leta 1937 v Semiču. Oče je bil najprej pri partizanih, nato pa je odšel k vaškim stražam. Ženi so grozili, da jo bodo ubili, če se mož ne javi na partizanski komandi. Ko je to storil, se ni več vrnil domov. Pogrešan je bil od decembra 1943 in nikoli niso izvedeli, kje je bil ubit. Družina je živela v veliki revščini. Kljub težkim preizkušnjam v življenju, pa je Anton vedno ohranjal dobro voljo in vedrino.