Lidija Drobnič

Lidija Drobnič iz Ljubljane nam v svojem pričevanju predstavi spomine na čas, ko je bila kot dijakinja zaprta v Ferdrengu-danes Podlesje (nekdaj zaprto območje Kočevja), kjer je bilo julija 1949 ustanovljeno žensko taborišče za družbeno koristno delo. Pretresljivi spomini opozarjajo na dejstvo, da Slovenija po koncu druge svetovne vojne ni bila pravna in demokratična država in da je grobo kršila človekove pravice in dostojanstvo, v tem primeru žensk.

Matija Kavčič

Matija Kavčič v svojem pričevanju povzame zgodovino Šentjošta v 20. stoletju, ki sega od časov pred prvo svetovno vojno, do druge svetovne vojne, nastanka vaških straž in kasneje domobrancev. Izčrpno predstavi poskus povojnih oblastnikov, da bi Šentjošt izbrisali iz zemljevida Slovenije, vendar so se domačini temu uprli in ostali gospodarji na svoji zemlji.

Ivan in Janez Kimovec

Pričevalca Ivan in Janez Kimovec sta sin in vnuk po vojni ubitega Jakoba Kimovca, ki je bil župan občine Vače. Med vojno so partizani ubili tudi hčerko Jakoba Kimovca.

Majda in Alojz Starman

Pot zakoncev Majde in Alojza Starman se je začela v Sloveniji. Oba sta doživljala trpke in žalostne trenutke vojnega časa. Ko sta po drugi svetovni vojni z valom beguncev bežala čez Ljubelj, je bila Majda stara osem, Lojze pa dvanajst let. Spoznala sta se v špitalskem taborišču in se tam poročila leta 1958. Dom in družino s šestimi otroki sta si ustvarila v Spittalu na avstrijskem Koroškem, ne daleč stran od mesta, kjer so stale taboriščne barake.

Avguštin Sadar

Avguštin Sadar se je kot otrok soočal z revščino in pomanjkanjem. Trikrat je zrl smrti v oči, med vojno je pristopil k domobrancem, bil begunec na vetrinjskem polju na avstrijskem Koroškem in po vojni zapornik v taborišču, v škofovih zavodih v Šentvidu. Življenjske preizkušnje so ga utrdile, tako da je njegova pripoved kljub devetdesetim letom še vedno živahna in polna iskrivih spominov.

Breda Kavčič, rojena Tominc

Breda Kavčič iz Šentjošta nad Horjulom nam v svojem pričevanju predstavi življenje skozi spomine na čas druge svetovne vojne, povojna leta, zanimivo opiše razmere v času njenega šolanja in službovanja ter poudari, kako pomembno je, da se spominjamo preteklih časov in se o njih pogovarjamo.

Adolf Malovrh

Adolf Malovrh je bil rojen v Šentjoštu nad Horjulom. Zaradi obtožbe sodelovanja v 'Bitenčevi špijonski organizaciji' so ga leta 1949 zaprli in obsodili na 7 let strogega zapora in na 2 leti izgube državljanskih pravic.

Helena Alenka Bizjak

Helena Alenka Bizjak govori o očetu Francu, rojenem leta 1911 v Trstu, od koder je družina zaradi fašističnega preganjanja zbežala v Maribor. Franc je kot poštni uslužbenec služboval po različnih slovenskih krajih. Bil je tajnik v društvu Nanos, ki je združevalo primorske emigrante. Po vojni je bil premeščen v Gorico, kjer je nastopil mesto direktorja tamkajšnje pošte. Postal je član partije, leta 1966 pa ga je udba umaknila s tega položaja.

Jelka Mrak Dolinar

Jelka Mrak Dolinar kljub vsem krutim preizkušnjam ni zgubila trdne hrbtenice in je ostala zvesta svojim načelom. Kot priča časa je z neštetimi članki, intervjuji, predvsem pa s svojo knjigo Brazde mojega življenja, pričala o grozotah in krivicah, ki so se zgodile na slovenskih tleh v med- in povojnem času.

Julka Zelnik, rojena Rožmanec

Julka Zevnik iz Horjula nikoli ni videla svojega očeta, saj se je rodila dva meseca po tem, ko so ga odpeljali Italijani. Bil je interniran v taborišče na Rab, v Renicci, po italijanski kapitulaciji pa prepeljan v taborišče Flossenburg, v Nemčijo, kjer je umrl. Z mamo so ostali trije mladoletni otroci, stari 5 let, 2 leti in eno leto.