Jožef Gorše

Jožef Gorše je bil rojen leta 1942 v Nadlesku, v občini Loška dolina. Njegov oče je bil med drugo svetovno vojno poslan v italijansko in pozneje v nemško taborišče. Po vojni se je vrnil, a ker ni hotel postati član zadruge, še pet let ni dobil službe. Pozneje se je zaposlil kot mesar. Jožef se je izšolal za orodjarja in bil zaposlen v Kovinoplastiki Lož. 27 let je bil član Prostovoljnega industrijskega gasilskega društva (PIGD) Kovinoplastika Lož. V času osamosvojitvene vojne je bil član štaba Teritorialne obrambe (TO) v krajevni skupnosti Loška dolina in je aktivno sodeloval pri osamosvajanju Slovenije. Vse življenje je bil tudi aktiven član različnih prostovoljnih društev v občini, za kar je prejel številna odlikovanja in priznanja. Eno leto je bil župan občine Loška dolina.

Anton Ivanetič

Anton Ivanetič je bil rojen leta 1937 v Semiču. Oče je bil najprej pri partizanih, nato pa je odšel k vaškim stražam. Ženi so grozili, da jo bodo ubili, če se mož ne javi na partizanski komandi. Ko je to storil, se ni več vrnil domov. Pogrešan je bil od decembra 1943 in nikoli niso izvedeli, kje je bil ubit. Družina je živela v veliki revščini. Kljub težkim preizkušnjam v življenju, pa je Anton vedno ohranjal dobro voljo in vedrino.

Stanislav Novačan

Stanislav Novačan je bil kot študent v času druge svetovne vojne interniran v Gonarsu, po koncu vojne pa so ga poslali za učitelja v najbolj zahodno slovensko vas Robidišče. Zavzel se je za kulturno oživitev življenja na vasi, dokler nista na njegova vrata potrkala dva udbovca iz Tolmina in ga odpeljala v zapor. Ker ni želel sodelovati z udbo je bil kazensko premeščen v Borovnico, kjer se je nadaljevala njegova poklicna pot, na kateri pa ga ja še vedno spremljal partijski nadzor.

Antonija Marolt, roj. Prošnik

Antonija Marolt je bila rojena leta 1926 v Horjulu. Dva njena brata sta bila žrtvi revolucije in njenega nasilja, enega so partizani umorili leta 1942, drugi pa je bil leta 1945 vrnjen s Koroške, umorjen in njegovi posmrtni ostanki ležijo neznano kje. Tončka je bila maja 1945 obsojena na smrt, nato pa pomiloščena na zaporno kazen. Zaprta je bila v taboriščih Šentvid nad Ljubljano, Kočevje, Teharje in Begunje na Gorenjskem. Domov se je vrnila leta 1948.

Jože Košir

Jože Košir predstavi družinsko zgodbo, usodo staršev Jožefa in Marije Košir, rojene Beber. Njegov oče Jožef Košir je med vojno aktivno sodeloval v partizanskem gibanju, po koncu vojne pa je služil v Knoju in Jugoslovanski armadi. Zaradi domnevnega protidržavnega delovanja je bil 21. novembra 1949 aretiran in zaslišan. Decembra 1949 je bil obsojen in v različnih delovnih taboriščih ter zaporih prestajal 16-letno kazen odvzema prostosti s prisilnim delom in 5 let izgube državljanskih pravic.

Vida Vrhnjak Duler

Vida Vrhnjak v svojem pričevanju predstavi pretresljivo zgodbo njene družine, ki je živela v Pamečah, vojna vihra pa je njihovo življenje postavila na glavo. Oče je šel delat na Dolenjsko, kjer je kasneje postal domobranski nadporočnik. Po vojni je bil v nepojasnjenih okoliščinah umorjen. Mama je ostala sama s šestimi otroki, starimi od 1 do 11 let. Kljub hudemu pomanjkanju, šikaniranju in drugorazrednosti je otrokom uspelo, da so se izšolali in dobili svoje poklice. Leta 1990 je Vida umorjenemu očetu na cerkvi v Pamečah postavila spominsko ploščo.

Anton Golež

Anton Golež je bil ob koncu druge svetovne vojne mladoleten in se je skupaj z begunci, v strahu pred komunizmom, odpravil na Koroško do Vetrinja, od koder je bil vrnjen v Jugoslavijo. Najprej je bil nameščen v taborišču v Kranju, nato je bil zaprt v taborišču v Šentvidu nad Ljubljano, po amnestiji pa je bil avgusta 1945 izpuščen. Veliko njegovih prijateljev in znancev je na tej poti videl zadnjič. Občudoval je njihov pogum ter skrb in čut za sočloveka, ki sta obstajala tudi v takratnih neživljenjskih pogojih in razmerah, ko je vladala kruta partizanska strahovlada.

Kristina Kastelic (s. Lea)

Kristina Kastelic (s. Lea) se v svojih spominih vrača v čase vojne, ki so bili zanjo in njene domače težki in boleči. Na Turjaku so izgubili domačega sina, Kristininega brata Jožeta, ki je moral v smrt namesto bližnjega soseda, ki je bil poveljnik vaških stražarjev. Ta je mamo kasneje prosil odpuščanja, mama mu je odpustila. Kristina ugotavlja, da sta jim v težkih trenutkih pomagala preživeti vera in zaupanje v božjo pomoč.

Janez Marolt

Janez Marolt je bil rojen februarja 1937. Imel je še dva brata in tri sestre, od katerih je ena umrla, ko je bil njihov oče že v begunstvu. Oče Štefan je bil eden prvih, ki so ga leta 1942 zaprli Italijani, kasneje je šel k vaškim stražarjem in domobrancem in po vojni kot begunec na Koroško. Od tam se je umaknil v Ameriko. Otroci in žena so se mu pridružili kasneje, sin Janez pa je ostal doma in moral prevzeti skrb za kmetijo.

Kristina Podkrižnik, roj. Pečar in Izidor Pečar

Kristina Podkrižnik, rojena Pečar v svoji zgodbi predstavi družino svojega očeta, ki je bil po vojni zaprt v taborišču Šentvid nad Ljubljano. Doma so ostali mama in otroci. Doletela jih je obvezna oddaja in visoki davki, tako, da so kmetijo komaj obdržali pri življenju. Kristinin brat Izidor se spominja kamionov, ki so skozi njihovo vas v bližnji gozd vozili zapornike iz Šentvida. To se je dogajalo po koncu druge svetovne vojne.