Antonija Marolt, roj. Prošnik

Antonija Marolt je bila rojena leta 1926 v Horjulu. Dva njena brata sta bila žrtvi revolucije in njenega nasilja, enega so partizani umorili leta 1942, drugi pa je bil leta 1945 vrnjen s Koroške, umorjen in njegovi posmrtni ostanki ležijo neznano kje. Tončka je bila maja 1945 obsojena na smrt, nato pa pomiloščena na zaporno kazen. Zaprta je bila v taboriščih Šentvid nad Ljubljano, Kočevje, Teharje in Begunje na Gorenjskem. Domov se je vrnila leta 1948.

Jože Košir

Jože Košir predstavi družinsko zgodbo, usodo staršev Jožefa in Marije Košir, rojene Beber. Njegov oče Jožef Košir je med vojno aktivno sodeloval v partizanskem gibanju, po koncu vojne pa je služil v Knoju in Jugoslovanski armadi. Zaradi domnevnega protidržavnega delovanja je bil 21. novembra 1949 aretiran in zaslišan. Decembra 1949 je bil obsojen in v različnih delovnih taboriščih ter zaporih prestajal 16-letno kazen odvzema prostosti s prisilnim delom in 5 let izgube državljanskih pravic.

Vida Vrhnjak Duler

Vida Vrhnjak v svojem pričevanju predstavi pretresljivo zgodbo njene družine, ki je živela v Pamečah, vojna vihra pa je njihovo življenje postavila na glavo. Oče je šel delat na Dolenjsko, kjer je kasneje postal domobranski nadporočnik. Po vojni je bil v nepojasnjenih okoliščinah umorjen. Mama je ostala sama s šestimi otroki, starimi od 1 do 11 let. Kljub hudemu pomanjkanju, šikaniranju in drugorazrednosti je otrokom uspelo, da so se izšolali in dobili svoje poklice. Leta 1990 je Vida umorjenemu očetu na cerkvi v Pamečah postavila spominsko ploščo.

Anton Golež

Anton Golež je bil ob koncu druge svetovne vojne mladoleten in se je skupaj z begunci, v strahu pred komunizmom, odpravil na Koroško do Vetrinja, od koder je bil vrnjen v Jugoslavijo. Najprej je bil nameščen v taborišču v Kranju, nato je bil zaprt v taborišču v Šentvidu nad Ljubljano, po amnestiji pa je bil avgusta 1945 izpuščen. Veliko njegovih prijateljev in znancev je na tej poti videl zadnjič. Občudoval je njihov pogum ter skrb in čut za sočloveka, ki sta obstajala tudi v takratnih neživljenjskih pogojih in razmerah, ko je vladala kruta partizanska strahovlada.

Kristina Kastelic (s. Lea)

Kristina Kastelic (s. Lea) se v svojih spominih vrača v čase vojne, ki so bili zanjo in njene domače težki in boleči. Na Turjaku so izgubili domačega sina, Kristininega brata Jožeta, ki je moral v smrt namesto bližnjega soseda, ki je bil poveljnik vaških stražarjev. Ta je mamo kasneje prosil odpuščanja, mama mu je odpustila. Kristina ugotavlja, da sta jim v težkih trenutkih pomagala preživeti vera in zaupanje v božjo pomoč.

Janez Marolt

Janez Marolt je bil rojen februarja 1937. Imel je še dva brata in tri sestre, od katerih je ena umrla, ko je bil njihov oče že v begunstvu. Oče Štefan je bil eden prvih, ki so ga leta 1942 zaprli Italijani, kasneje je šel k vaškim stražarjem in domobrancem in po vojni kot begunec na Koroško. Od tam se je umaknil v Ameriko. Otroci in žena so se mu pridružili kasneje, sin Janez pa je ostal doma in moral prevzeti skrb za kmetijo.

Kristina Podkrižnik, roj. Pečar in Izidor Pečar

Kristina Podkrižnik, rojena Pečar v svoji zgodbi predstavi družino svojega očeta, ki je bil po vojni zaprt v taborišču Šentvid nad Ljubljano. Doma so ostali mama in otroci. Doletela jih je obvezna oddaja in visoki davki, tako, da so kmetijo komaj obdržali pri življenju. Kristinin brat Izidor se spominja kamionov, ki so skozi njihovo vas v bližnji gozd vozili zapornike iz Šentvida. To se je dogajalo po koncu druge svetovne vojne.

Kristina Lenc

Kristina Lenc je bila rojena decembra 1945, sedem mesecev po očetovi smrti. Še vedno zbira podatke o usodi svojega očeta, po rodu Poljaka, ki je bil septembra 1944 kot vojni ujetnik transportiran v Maribor. V noči z 8. na 9. december 1945 je za njim izginila vsaka sled. Kristina domneva, da so ga umorili Nemci in spregovori tudi o lokaciji, kjer naj bi ležali posmrtni ostanki njenega očeta. Želi mu postaviti skromni pomnik oziroma obeležje.

Helena Alenka Bizjak

Helena Alenka Bizjak govori o očetu Francu, rojenem leta 1911 v Trstu, od koder je družina zaradi fašističnega preganjanja zbežala v Maribor. Franc je kot poštni uslužbenec služboval po različnih slovenskih krajih. Bil je tajnik v društvu Nanos, ki je združevalo primorske emigrante. Po vojni je bil premeščen v Gorico, kjer je nastopil mesto direktorja tamkajšnje pošte. Postal je član partije, leta 1966 pa ga je udba umaknila s tega položaja.

Lidija Drobnič

Lidija Drobnič iz Ljubljane nam v svojem pričevanju predstavi spomine na čas, ko je bila kot dijakinja zaprta v Ferdrengu-danes Podlesje (nekdaj zaprto območje Kočevja), kjer je bilo julija 1949 ustanovljeno žensko taborišče za družbeno koristno delo. Pretresljivi spomini opozarjajo na dejstvo, da Slovenija po koncu druge svetovne vojne ni bila pravna in demokratična država in da je grobo kršila človekove pravice in dostojanstvo, v tem primeru žensk.