Ivan Hauptman

118

Ivan Hauptman se je rodil leta 1930 v Ljubljani. Otroška leta je preživljal v Stični na Dolenjskem. Bil je najmlajši od sedmih otrok. Štiri od njih ni poznal, ker so zaradi bolezni umrli že pred njegovim rojstvom. Oče je bil kot poštni uradnik zaposlen v Ljubljani. Doma so imeli majhno kmetijo in so živeli od tega, kar so pridelali na zemlji. Starejša brata Tone (rojen 1921) in Vinko (rojen 1926) sta obiskovala gimnazijo v Ljubljani. Ivan je užival v družbi sovrstnikov, doma pa je pomagal pri različnih opravilih. Šolo je obiskoval v Stični.

8. aprila 1941 je občinski tajnik domačinom sporočil, da so Nemci napadli in bombardirali Beograd. Ivan takrat še ni imel 11 let. V enem tednu je jugoslovanska vojska kapitulirala. Dolenjsko so zasedli Italijani in se nastanili tudi v Ivančni gorici. Gibanje je bilo dovoljeno le nekaj kilometrov od doma. Na partizansko izzivanje so Italijani odgovorili z represalijami in povračilnimi ukrepi. Ivanovi družini so partizani očitali, da sodeluje z okupatorjem. Kot znak sodelovanja so označili obisk italijanskega zdravnika, ki je prišel pogledat Ivanovo bolečo nogo. Zaradi nje je moral Ivan na nujno operacijo v Ljubljano.

Vse več je bilo poročil o tem, da partizani ubijajo ljudi, tudi v Stični in okolici. V Ljubljani je bil 26. maja 1942 atentat na prof. Ehrlicha. Takrat je Ivanov brat rekel: »Sedaj sem pa prepričan, da je ozadje partizanov komunistično

Ivanov brat Tone je padel že med vojno kot domobranec. Pri domobrancih je bil tudi drugi brat Vinko. Po nemški ofenzivi, novembra 1943 se je družina, ki je živela v stalnem strahu, preselila v Ljubljano. Ivan je začel obiskovati v gimnazijo.

Ob koncu vojne so bili prepričani, da odhajajo v begunstvo le za par tednov, a so odšli za vedno. Vkrcali so se na voz in šli proti Kranju ter nato proti Tržiču. Po nekaj dneh so prispeli do Vetrinja. Brat Vinko je bil z domobranci in ga je Ivan tam še srečal. Nato je bil vrnjen v Jugoslavijo in umorjen.

Zdravnik dr. Janez Janež jim je prišel povedat, kaj se dogaja z vrnjenimi domobranci. Ljudje so se v stiski in žalosti zatekali k molitvi, cerkev v Vetrinju je bila vseskozi polna. Hauptmanove so kasneje premestili v taborišče Špital. Mama je Ivana nagovarjala, naj nadaljuje z gimnazijo, vendar ga je bolj veselilo ročno delo, tako da je naredil obrtno šolo. Opravil je izpit precizne mehanike in se naučil veliko stvari, ki so mu kasneje pri delu zelo koristile.

Ko je prišel v Ameriko je začel delati na odpadu za staro železo. Kasneje je več let delal v jeklarskem podjetju. Z veliko pridnostjo in sposobnostjo je leta 1959 s prijatelji odprl podjetje Sunset Industries, ki ga danes vodita sinova Tone in Peter s prijatelji.  Izdelujejo dele za avtomobilsko in letalsko industrijo.

Starša sta Ivanu umrla leta 1954, v razmiku šestih tednov. Bolečina je bila zanju prehuda, saj sta izgubila vse, kar sta ustvarila v Sloveniji. Ivan se je poročil s Pavlo Arnež, rodili so se jima štirje otroci Tone, Metka, Marjanca in Peter.

Ivan je je bil eden tistih povojnih beguncev, ki se ga je vojno obdobje globoko dotaknilo in ga zaznamovalo. Po prihodu v Severno Ameriko je postal uspešen podjetnik in je ustvarjal velike projekte, ob tem pa je ohranjal skromnost, ljubezen do slovenskega naroda, besede, kulture in rodne domovine. Imel je veliko prijateljev, s katerimi je dobro sodeloval. Aktiven je bil v slovenski skupnosti, v kulturnem življenju, pri pevskem zboru Korotan ter v župnijah Sv. Vid in pri Mariji Vnebovzeti v Clevelandu. Bil je znan po srčnosti, velik dobrotnik in domoljub.  Umrl je 18. marca 2021 v Clevelandu, v starosti 90 let.


Posneto: 14. 10. 2011, Cleveland, ZDA

Pogovor sta vodili: Marta Keršič in Mateja Čoh Kladnik, kamera: Jelka Piškurić

Za objavo pripravili: Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič