Anuška Lekan

379

Zgodba nekdanje učiteljice, ki z jasno besedo, pogumom in iskrenostjo prestopa meje mogočega, nas popelje v čas druge svetovne vojne in prva desetletja po njej, ko je bilo javno izražanje osebnega prepričanja nezaželeno in celo nevarno, če se ni ujemalo z namerami novega komunističnega režima.

Anuška Lekan je bila rojena leta 1932, kot najmlajša od štirih otrok. Starša sta bila iz delavsko obrtniških družin in sta oba pridobila izobrazbo na trgovski šoli ter s svojim znanjem in delom skrbela za blaginjo družine. Oče je bil v prvih dneh druge svetovne vojne službeno nastanjen v Mariboru. Družina je v strahu spremljala nemško okupacijo in prisilno izseljevanje Slovencev. Lekanovim je uspelo, da so že poleti 1941 dobili stanovanje v Ljubljani, kjer so bili na varnem, v Mariboru bi namreč Nemci očeta zaprli. Najstarejši sin Jože je bil leta 1942 interniran v Gonars, po vrnitvi pa se je pridružil domobrancem v Velikih Laščah. Družina je bila znana kot pokončna, verna in zavedno slovenska. Prav zato je bilo še bolj verjetno, da se bodo komunistični oblastniki nad njimi maščevali. Oče se je po koncu vojne, maja 1945, s sinom in hčerkama dvojčicama umaknil v Avstrijo na Koroško, mama in Anuška pa sta ostali doma. Oče je bil v odsotnosti obsojen, kar sta močno občutili prav Anuška in mama. Mnogi so se ju začeli izogibati, izgubili sta vse prijatelje, bili sta stalno nadzirani in opazovani, v njuno stanovanje so naselili oznovce. Anuška je povedala: »Začutila sem, da sem tako sama, da je pravzaprav Bog edini, ki ga imam. In to je bilo nekaj, kar mi je ostalo. Dala bi vse, samo vere ne!«

S strani lokalnega krajevnega odbora je dobila potrdilo, da se lahko vpiše na učiteljišče, kljub temu, da je hodila v cerkev in je bilo mnogim znano, da je nasprotnica komunizma. Med šolanjem je ves čas obiskovala cerkev, hodila k verouku in pela na koru. Spominja se, da so imeli še leta 1946 na učiteljišču verouk in jih je učil pater Roman Tominc. Učiteljišče je obiskovala štiri leta, po končanem šolanju pa ni dobila dekreta, da lahko začne s poučevanjem. Ob prizadevanju nekaterih ji je končno uspelo, da so jo namestili kot učiteljico na nižji gimnaziji v Fari pri Kočevju. Tam je učila slovenščino, ruščino, biologijo, petje in telovadbo. Kasneje je bila zaposlena kot učiteljica v Kočevju in vzgojiteljica v internatu. Anuška se spominja, da so se učitelji s podobnimi pogledi in vrednotami hitro povezali in začutili. Med njimi je bilo precej pogumnih. Režim jim ni mogel skriviti lasu, vseeno pa jih je spremljal strah, kadar so javno pokazali svoje prepričanje. Anuška je nosila pečat preteklosti, a je bila na to ponosna. Nikoli ni ničesar skrivala pred drugimi.

Po vojni je bil oče v taboriščih v Špitalu in Lienzu, s hčerkama in sinom. Sin se je nameraval vrniti z ostalimi domobranci, a mu je oče to preprečil in ga je tako rešil gotove smrti. V Ameriko so prispeli leta 1950, mama se jim je pridružila štiri leta kasneje. Anuška je prišla v Ameriko šele leta 1960. Tudi takrat ni bila dokončno odločena, da tam ostane, zato se je začasno vrnila nazaj v domovino. Leta 1963 pa se je za stalno preselila v Ameriko. Med tamkajšnjimi begunci ni bila najbolje sprejeta, saj je večkrat štelo le to, da si tudi sam okusil taboriščno življenje. Anuški niso zaupali, ker je bila deset let učiteljica in bi zato lahko sodelovala z režimom. Kasneje so jo sprejeli in se je med njimi dobro počutila. Marca 1968 je dobila službo v pisarni v knjigovodstvu. Tam je delala trideset let. Konec leta 1968 je oče umrl. Z mamo sta ostali sami. Imeli sta majhno hiško, lep vrt in sta mirno živeli. Mama je umrla, ko je bila stara sto eno leto. Anuška je do zadnjega skrbela zanjo.


Posneto: 12. oktober 2011, Cleveland (ZDA)

Pogovor je vodila in posnela: Mateja čoh Kladnik

Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič