Anton Ivanetič

87

Anton Ivanetič se je rodil leta 1937 v Semiču. Oče Jože je bil najprej pri partizanih, nato pa je odšel k vaškim stražam. Mama je bila proti partizanom, zato naj bi očeta prepričala, da je odšel od partizanov k vaškim stražam. Nekega večera, ko se je z otroki vračala od sosedov, so jo pred domačo hišo čakali partizani. Zahtevali so, naj jim pove, kje je njen mož, sicer jo bodo ustrelili. Takrat je rekla, naj jo kar ubijejo in to skupaj z otroki. Anton se spominja, kako so bili vsi preplašeni. Partizani so materi ukazali, naj očetu sporoči, da se zglasi na partizanski komandi, v nasprotnem primeru bodo ubili njo. Oče se je potem res javil partizanom, od takrat pa ga ni bilo več domov. Anton je prepričan, da ga je partizanom, zaradi zamer iz preteklosti, zatožila soseda. Kmalu zatem, ko se je rodila mlajša Antonova sestra, decembra 1943, se je za očetom izgubila vsaka sled. Kljub temu so ga čakali  še dolga leta po vojni. Takrat naj bi ljudje vedeli, kaj se je z njim zgodilo, vendar če bi kdorkoli o tem spregovoril, bi ga ubili.

Družina je po izginotju očeta zelo trpela zaradi pomanjkanja hrane. Mati je postala zagrenjena in kot se spomni Anton, ga ni nikoli objela. Delo je bilo na prvem mestu, šele nato šola. Poleg tega, da je bil prikrajšan za osnovne materialne dobrine, je bil prikrajšan tudi za materino ljubezen. Ko je nekoč zapadel sneg, je moral bos v šolo in  nazaj. Potem do spomladi v šolo ni več hodil, saj  ni imel obutve. Čez zimo so bili zato zaprti v hiši. Živeli so v veliki revščini, zato je mati starejšega brata  poslala k starim staršem in stricu Jožetu, ki pa ga je hudo pretepal. Nekaj časa je bila pri njih tudi sestra, nato pa jo je k sebi vzela soseda. Anton je moral iti na neko kmetijo, kjer je delal kot hlapec in bil tam večkrat tepen ter zaničevan. Poleti ni mogel redno obiskovati šole, ker je moral delati na kmetiji. Končal je štiri razrede osnovne šole.

Anton je veliko pretrpel in je prepričan, da bi oče dobro poskrbel za družino, če bi bil še živ. Tako pa je mama le s težavo preživljala otroke in jih krotila. Sama je bila brez dohodkov, služila je pri kmetih ter od njih dobila nekaj moke. Kot družina so bili skrajno zapostavljeni. Imenovali so jih »sobenkarji«-reveži.

Občina Črnomelj je po vojni za vojne sirote organizirala šolanje v Ljubljani. Tako so tudi Antonu in njegovemu mlajšemu bratu omogočili šolanje. Bival je v vajeniškem domu. Učil se je za kovača in trdo, vendar z veseljem, delal na neki kovačiji. Po letu in pol učenja pa je prišel v konflikt s pomočnikom na kovačiji, ki je Antona brez razloga močno udaril. Tega pretepa Anton ni mogel prenesti, zato je prekinil učenje. Ostal je v Ljubljani in se zaposlil pri Globus-Špediciji, nato pa je odšel k vojakom. Po koncu služenja vojaškega roka leta 1961, pa do  osamosvojitve leta 1991, je delal kot prevoznik, nato pa se je zaposlil v podjetju za vzdrževanje avtocest in tam ostal do upokojitve. Anton pravi, da ga v partijo ni nihče vabil, ne pri vojakih, ne v službi. Predvideva, da zato, ker so vedeli za njegovo preteklost oziroma ker so očeta ubili partizani. Tudi njegovega sina so težko vzeli v policijsko šolo, ker so imeli podatke o starem očetu, a ker je bila potreba po policistih velika, je bil vseeno sprejet. Anton je skrbel za mamo po svojih najboljših močeh. Postavil ji je skromen dom, brez elektrike in vode, saj se je morala iz hiše, kjer je prej stanovala, izseliti. Ko ni več mogla skrbeti sama zase, ji je priskrbel mesto v domu za ostarele, kjer pa ni hotela bivati. Nekajkrat je celo ušla in nazadnje tragično končala, ko je skočila v reko Krko v Novem mestu.

Materin brat Jože je bil, kot poudarja Anton, zagrizen partizan. Govorilo se je, da naj bi stric ubil kar nekaj ljudi. Nekoč je zajel dva ali tri vaške stražarje in jih sredi vasi umoril. Vsa vas ga je prosila naj tega ne stori, a  se mu ni upal nihče upreti. Ljudje so se strica  bali tudi po vojni. Pri sebi je imel puško in ni pustil, da bi kdorkoli stopil na njegovo zemljo.

Kljub težkemu življenju, polnemu preizkušenj in v pomanjkanju starševske ljubezni pa je Anton vse tegobe vedno sprejel z dobro voljo in vedrino.

 


Posneto: 9. februarja 2011, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana

Pogovor je vodila: Marta Keršič, kamera: Mirjam Dujo Jurjevčič

Za objavo pripravili: Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič