Stanislav Novačan

80

Stanislav Novačan je bil drugi od petih otrok, oče je bil doma s Štajerske in je bil orožnik avstroogrske vojske, mama pa je bila doma iz Borovnice. Zaradi očetove službe so se veliko selili. Stanislav je bil rojen v Moravčah, družina se je kasneje preselila v Borovnico. V Podpeči je Stanislav obiskoval osnovno šolo, potem pa je bil dijak realne klasične gimnazije v Ljubljani. Po končanem šolanju se je vpisal na učiteljišče in študij končal leta 1941. V tem času je živel v Marijanišču. Ravnatelj Marijanišča je bil takrat dr. Jožef Pogačnik, kasnejši ljubljanski nadškof, ki se ga Stanislav spominja kot zahtevnega, a hkrati očetovsko ljubečega vzgojitelja. V spominu mi je ostala tudi podoba Alojza Grozdeta, kot velikega svetlolasega fanta, ki je ob srečanju pustil vtis na sočloveku. Bivanje v Marijanišču je Stanislavu ostalo v lepem spominu. Prvo službo je opravljal v Mirni peči. Ko je med vojno obiskal domače v Borovnici, je bil zajet od Italijanov in odpeljan v internacijo v Gonars. Lakota je bila v tistem času vzrok za številne smrti internirancev. Če nisi prejemal paketov hrane od doma, si imel malo možnosti za preživetje. V tem smislu je imel Stanislav srečo.

Ko se je leta 1943, ob kapitulaciji Italije vrnil domov, mu je nekako uspelo, da se ni pridružil nobeni od vojskujočih strani. S tem pa si je prislužil vzdevek OR (‘oprezna rit’). Tako je dočakal konec vojne.

Leta 1945 so ga kot učitelja z dekretom prestavili na šolo v Knežak (kjer je bil nastavljen za upravitelja), kasneje pa so ga poklicali na sedež prosvete v Ljubljani in mu določili drugo mesto za poučevanje. Poslali so ga v najbolj zahodno slovensko vas, v Robidišče, ki je s treh strani obdano z italijansko mejo. Takrat je vas štela okoli 200 prebivalcev. Kot učitelj se je zavzel za kulturno oživitev življenja na vasi. Vodil je pevski zbor, igralsko skupino, organiziral družabne večere in se na tak način vključil v življenje na vasi. Vse to pa sta zmotila dva neznanca, informatorja oziroma udbovca iz Tolmina, ki sta nekega dne leta 1949 potrkala na njegova vrata. Prijazno sta ga povabila, da bi sodeloval z njihovo organizacijo, na kar pa Stanislav ni pristal. Čakal ga je zapor, z njim je bilo zaprtih sedem drugih vaščanov. Zaprli so tudi sedemnajstletno Irmo Cencič, domačinko iz Robidišča, ki pa se iz zapora ni več vrnila. Bila je zelo lepa, mlada in odlična sopranistka. Njen glas je Stanislav prepoznal tudi, ko je pela v zaporu.

Iz Stanetove pripovedi ugotovimo, kako je udba razpredla mreže po vseh slovenskih vaseh, naj so bile še tako majhne in nepomembne. Nesodelovanje z ubdo je Stanislav plačal z zaporom in odpovedjo službe v Robidišču. Premeščen je bil nazaj v Borovnico, kjer se je tudi poročil. Tam je začel poučevati na osnovni šoli, postal ravnatelj in večkrat od blizu občutil, kako se je komunistični sistem zasidral v šolske prostore, tudi v tem času je namreč doživljal različne partijske pritiske. Čeprav se je vedelo, da so bili zaposleni politično različnih mnenj, pa se o politiki javno med seboj niso pogovarjali. Eden od njih je pisal karakteristike o zaposlenih. Leta 1982 se je Stanislav upokojil.


Posneto: 7. maja 2014, Borovnica, Slovenija
Pogovor je vodila: Marta Keršič, kamera: Mirjam Dujo Jurjevčič

Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič