Mici Malavašič Cassullo

12

Mici je bila rojena leta 1938 v vasi Butajnova, v župniji Šentjošt nad Horjulom. Kot majhna deklica je občutila strahote vojne in je ohranila spomine na čase, ko so očetu grozili s smrtjo. To se je dogajalo v letih 1942 in 1943, ko je bilo revolucionarno nasilje v ljubljanski pokrajini najhujše. Ta del Slovenije je bil od začetkov druge svetovne vojne pod italijanskim okupatorjem, ki ljudem ni prizanašal. Vzrok italijanskih represalij so bile večkrat izzvane in nepremišljene partizanske akcije, ki niso imele nikakršnega vojaškega pomena, sprožile pa so hude povračilne ukrepe. Tako so Italijani domačine izgnali v internacijo, požigali domove in streljali talce. V ljudeh je vladal velik strah, ki pa se je še povečal s partizanskim nasiljem. V smrt so odhajali mnogi nedolžni,  od vplivnih mož, županov, izobražencev in trgovcev, do preprostih družinskih očetov in mam, ki se niso nikoli politično udejstvovali. Nihče ni bil varen pred dvojnim nasiljem, na eni strani nasiljem okupatorja in na drugi strani partizanov. Vsled vse hujšega in nevzdržnega stanja so se judje organizirali v vaške straže, ki so skrbele za varnost domov in ljudi. Po njihovem nastanku se je stanje nekoliko umirilo.

V kolesje groženj je bil vpet tudi Pavel, oče Mici Malavašič. Glavna obtožba proti njemu je bila, da je pri njih večkrat prespal Srečko Huth, ki je kot mlad duhovnik pribežal z nemškega okupacijskega območja in opravljal svojo pastoralno službo v Butajnovi. Eden od domačinov je Micinega očeta Pavla opozoril, da je na seznamu tistih, ki bodo umorjeni. Zaradi strahu se je družina preselila v sosednjo vas Šentjošt, kjer so do konca vojne živeli pri sorodnikih.

Oče, mama in mala Mici so zapustili rodne kraje skupaj z domobranci in civilisti v začetku maja 1945. Preko Ljubelja so se najprej nastanili v taborišču Vetrinj, blizu Celovca. Od tam so bili kasneje napoteni v taborišče Judenburg. Leta 1948 so se z ladjo odpeljali proti Argentini, kamor so prispeli 11. decembra istega leta.

Začelo se je življenje v povsem novih krajih, kjer je bilo potrebno poskrbeti za preživetje, sprejeti nove navade in novo kulturno okolje. Mici se je poročila z Argentincem, ki je skrbel za to, da so njuni trije otroci obiskovali slovensko šolo in se učili slovenščino. V duhu ljubezni do slovenskega jezika in kulture so vzgojeni tudi njuni vnuki.

Mici se je aktivno vključila v delo slovenske skupnosti v Buenos Airesu. Pet let je bila predsednica Zveze slovenskih mater in žena, nato 10 let predsednica doma Naš dom v San Justu, dolga leta pa je sodelovala tudi na radiu Slovenski kotiček, ki enkrat tedensko pripravlja oddaje v španskem in slovenskem jeziku in seznanja tam živeče Slovence, pa tudi Argentince z dogajanjem v Sloveniji.


Posneto: junij 2016, Ljubljana, Slovenija
Pogovor je vodila: Marta Keršič, kamera: Marta Keršič

Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič