Antonija Marolt, roj. Prošnik

14

Tončka Prošnik, poročena Marolt je bila  rojena 16. januarja 1926 v Horjulu. Bila je najmlajša od petih otrok v družini. Ko je bila stara 9 let ji je umrl oče, tako je mama ostala sama z otroki. Preživljali so se s kmetijstvom in s tem kar so pridelali doma. Ko se je začela druga svetovna vojna, je bila Tončka stara 16 let. Italijanov ni marala, ker so hodili po hišah, kradli kure in mačke, predvsem pa kot talce streljali nedolžne fante, jih pošiljali v internacijo in požigali hiše.

Po njenih besedah je horjulsko dolino s strani komunizma v glavnem ‘zastrupil’ Cene Logar. On je ‘pokvaril’ mladino, v Lesu na Koreni so imeli politično šolo in shode, iz katerih se je potem razvila Osvobodilna fronta. Najprej so partizani govorili,  da se borijo proti okupatorju, potem pa se je vse obrnilo. Med ljudmi so trosili strah. V letih 1942 in 1943 je bila Tončka v Borovnici, kjer je pomagala v župnišču. Tamkajšnji župnik ji je povedal, da so junija 1942 v Horjulu umorili župana in njegovo ženo. Kasneje se je zgodil še en hud zločin, ko so partizani iz Zaklanca odpeljali sedem ljudi in jih v bližini umorili. Tudi Tončkin brat je bil decembra 1942 žrtev revolucionarnega nasilja. Najprej je bil 14 dni pri partizanih, ko pa je videl, kaj počnejo, je zbežal od njih in se pridružil vaškim stražarjem. Njegova smrt jih je zelo prizadela, saj je kot mizar skrbel za preživljanje družine. Najstarejši brat je šel k domobrancem, leta 1945 bežal na Koroško, od koder so ga Britanci vrnili v Slovenijo. Prepeljan je bil na Teharje, od tam pa se je za njim izgubila vsaka sled, vse do danes. Tudi Tončkini dve sestri sta zaradi velikega strahu zapustili domovino in šli po svetu. Z mamo sta ostali sami.

Maja 1945, ko je Tončka delala na njivi, sta do nje prišla  dva Oznovca.  Z njima je morala na Vrhniko in od tam peš v Logatec, kjer je bila skupaj z okoli tridesetimi ženskami nastanjena v gradu. Oznovci so jih zasliševali in pretepali, 7. junija 1945 so jih natrpali v tovornjake in odpeljali v taborišče Šentvid nad Ljubljano. Tončka je bila še s petimi drugimi ženskami in več moškimi obsojena na smrt. V kletnih prostorih je čakala, kdaj jo bodo odpeljali, ko pa je avgusta istega leta prišlo do amnestije, je bila smrtne kazni oproščena in odpeljana v taborišče v Kočevje. Tam je morala opravljati težka kmečka dela, nameščeni so bili v barakah, včasih pa so prespali kar na polju, ker so delali od petih zjutraj do osmih zvečer. Hrana je bila zelo slaba, tako da je Tončka vidno hirala. Imela je le še 28 kg, bila je izčrpana, vsa hrastava, po nogah je imela mehurje. Boleli so jo tudi zobje. Februarja 1946 so taboriščnike iz Kočevja razvozili po različnih krajih, Tončko so odpeljali na Teharje. Maja 1946 je bila premeščena v Begunje na Gorenjskem, kjer je delala v šivalnici. Ženske so bile razdeljene v skupine, delati so morale na normo. Delale so moške delovne obleke. Šivale so na nemških šivalnih strojih ‘singercah’. Domov ni mogla pisati, redko je dobivala pakete. V zaporu so imele ženske tudi politična predavanja. Politične zapornice so bile zaprte skupaj z ostalimi obsojenkami in kriminalkami. Tončka je prišla domov iz zapora leta 1948.

 Tončka leta 1948, ko je prišla iz zapora.

Tončka ni nikoli dobila obtožnice, šele po osamosvojitvi Slovenije sta s prijateljico Kristo Mrak odšli v Arhiv Republike Slovenije, kjer sta dobili obtožnico, v kateri pa so bile zapisane same laži. Očitali so ji, da je domobrancem nosila pošto in izdajala partizane, kar ni bilo res.

Tončkin mož, Bernard Marolt s Korene je bil prav tako obsojen na smrt in kasneje zaprt skoraj šest let. Nazadnje je bil zaprt v Mariboru. Domov je prišel leta 1951. Po vrnitvi iz zapora sta se kmalu poročila. Rodil se jima je sin, Tončka pravi, da je še to čudež, saj so ženske po zaporih z vsem mogočim zastrupljali in so kasneje težko zanosile.

Kljub težkim razmeram je imela Tončka veliko poguma in volje do življenja. Pravi, da so veliko molili, ampak po tihem, da jih ne bi slišali stražarji. Prav to jih je rešilo. Vera jim je pomagala preživeti. V sebi ne nosi strahu in zagrenjenosti, brez zadržkov pove vse, kar se ji je hudega zgodilo in kar je v življenju preživela.


Posneto: 17. oktobra 2017, Horjul, Slovenija
Pogovor je vodila: Marta Keršič, kamera: Mirjam Dujo Jurjevčič

Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič