Kristina Kastelic (s. Lea)

18

Kristina se je rodila kot deseti otrok v družini, njeni starši so jo ljubeče vzgajali ob delu in molitvi. Odraščala je v vaškem okolju, imela je lepo otroštvo, njeni spomini na vojno pa so boleči. V njihovo hišo so večkrat prihajali partizani, Nemci, Italijani in domobranci. Vsem so postregli in jim ponudili, kar so imeli, čeprav so bili na račun tega sami večkrat lačni.

Nekega dne so k njim prišli vaški stražarji in njenega brata Jožeta odpeljali s seboj na Turjak. Tam so jih na gradu obkolili partizani. Stražarji so trpeli hudo pomanjkanje, nekaj mladoletnih fantov je bilo po partizanskem zavzetju gradu izpuščenih, med njimi bi moral biti tudi Jože, a se to ni zgodilo, saj je na njegovi listnici pisalo, da je poveljnik stražarjev, zato so ga partizani odpeljali in mučili. Za njegovo usodo je Kristina izvedela šele kasneje.

Partizani so zasežene fante odpeljali v Jelendol, gozd blizu Ribnice, kjer sta bili dve naravni jami. Tam so jih ob zasmehovanju in žaljenju ustrelili, da so popadali v jamo, nekateri med njimi so bili v jami še živi. Kljub trpljenju in bližajoči se smrti, fantje niso obupali, ampak so se zatekali k Bogu. Iz jame se je po čudežu rešil duhovnik, ki je Kristini kasneje povedal, kako se je njen brat poslavljal od tega sveta in ostal pogumen do zadnjega diha.

Mesec in pol po strašnem partizanskem pokolu so nemški stražarji jamo izpraznili, domači pa so bili naprošeni, da identificirajo žrtve. Umorjene fante so v krstah prepeljali na pokopališče v Dobrepolje. Ob grobovih so jim postavili spomenike, ki pa so jih komunisti kasneje oskrunili, saj ni bilo dovoljeno spominjati se umorjenih protikomunističnih borcev. Razmere so se le počasi uredile in so nagrobnike postavili nazaj.

Sosed Jože – nekdanji poveljnik vaških stražarjev, ki se je iz Turjaka rešil, se je po koncu vojne, skupaj z bratoma umaknil v Ameriko. Po vojni je Kristinina mama je od njega prejela pismo, v katerem je opisal kako je bil njen sin Jože pomotoma določen za smrt, ki bi morala doleteti njega, saj je bil on poveljnik vaških stražarjev. Napisal ji je da ‘…so bili moji sorodniki pri partizanih in so mene rešili, vašega sina pa poslali na morišče.’ Mamo je prosil odpuščanja. Mama mu je v pismu odgovorila, da mu vse odpušča in da je bil to pač čas vojne ter da želi, da še naprej ostanejo prijatelji.

Kristina se spominja tudi dogodka, ko naj bi partizani vso družino odpeljali v smrt. Bili so namreč na spisku družin, ki jih bodo odpeljali v jamo in tam usmrtili. Partizan, ki je imel spisek pri sebi, pa se je skril, tako so družine ostale žive. Kristina je bila temu partizanu zelo hvaležna, da jim je rešil življenje. V človeku je znala vedno poiskati dobro plat.

Pričevanje dostopno na: Pričevanje_Kristina Kastelic


Pričevanje je leta 1989 zapisala Kristina s. Lea Kastelic, sestra Sv. Križa; na Študijskem centru za narodno spravo smo ga prejeli od Marije Stanonik maja 2009.

Za objavo pripravila: Marta Keršič