Anton Golež

18

Anton Golež se je ob koncu druge svetovne vojne, kot begunec s civilisti in domobranci umaknil na Koroško. 30. maja 1945 je bil določen za skupino, ki so jo natovorili na kamione in odpeljali čez Podrožco. Pred tem so jih še enkrat pregledali angleški vojaki, nato pa so jih natrpali v železniške vagone in jih tesno zaprli. Zaslišali so glasove partizanov, vlak pa se ni usmeril proti Italiji, kot jim je bilo obljubljeno s strani Angležev, ampak nazaj v Jugoslavijo, mimo Jesenic, proti Kranju. Tam so jih raztovorili, peš so se morali napotiti proti taborišču. Med potjo so jih partizani psovali, pljuvali in ozmerjali.

V taborišču so jih razdelili v več skupin, na tiste, ki so že bili v partizanih, a so prešli med domobrance, na oficirje in podoficirje, nato vojake, ki so bili pri domobrancih od samega začetka, zlasti vojake udarnih bataljonov. Razdelili so jih tudi po letnikih. Anton je imel možnost, da se je še zadnjič pogovarjal z več znanci, od katerih kasneje mnogih ni nikoli več videl. Po štirinajstih dneh se je morala skupina za katero je bil določen Anton, peš odpraviti proti Šentvidu pri Ljubljani. Med potjo so bili dobro zastraženi, priganjali so jih s puškami in brzostrelkami, mnogi pa so zaradi izčrpanosti, bolezni in vročine omedlevali, zato so se morali večkrat ustaviti. Bili so lačni in žejni, a so jih partizani brez usmiljenja pretepali.

Ko so se znašli znotraj ograje Zavoda Sv. Stanislava, so jih napotili v veliko dvorano. Tam so posedli po tleh in to je bil v naslednjih tednih njihov prostor za bivanje. V kotu so imeli ‘kiblo’, ki so jo uporabljali za osebne potrebe, ven so hodili bolj redko. Ob tem je Anton enkrat pri ograji opazil svojo mamo, vendar je ni upal poklicati. Kot je uspel izvedeti, so bili med zaporniki v glavnem mladoletniki, rojeni v letih 1927, 1928 in 1929. Z nekaterimi se je poznal že od prej in je z njimi uspel spregovoriti nekaj besed, a so jih kmalu drugega za drugim odpeljali in jih kasneje ni več videl.

Hrana v taborišču je bila skromna, zato so bili taboriščniki neprestano lačni. Bili so na meji zmožnosti in preživetja, ni bilo poskrbljeno za nikakršno higieno, do vode so prišli le občasno, zaradi neurejenih razmer se je širil strahoten smrad. Poleg fizičnega trpljenja so preživljali tudi hude psihološke pritiske, travme in strahove. Do konca junija 1945 so jih iz dvorane postopno klicali na zaslišanje in jih nato odpeljali v nekdanje učilnice po nadstropjih. Spremembe so bili  veseli, manj je bilo tudi množičnega pretepanja, še vedno pa so bili deležni besednega ustrahovanja in zaušnic.

Anton je spet našel nekaj starih znancev, ki so med seboj gojili prijateljstvo in drug drugemu pomagali. Ob nekem sprehodu po hodniku je spoznal sestri Kristo in Jelko Mrak, ki sta bili doma iz Most pri Ljubljani in sta bili v veliko pomoč ranjenim vojakom na vlaku. Za to dejanje sta bili obsojeni na večletno zaporno kazen. Hrana v taborišču se je postopoma nekoliko izboljšala, v začetku avgusta pa je bil Anton po amnestiji izpuščen in se je vrnil domov.

Pričevanje dostopno na: Pričevanje_Anton Golež


Pričevanje smo prejeli leta 2008, objavljeno je tudi v knjigi dr. Milka Mikole, Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji, II. del, izdal Študijski center za narodno spravo, Ljubljana,2008

Za objavo pripravila: Marta Keršič