Kristina Podkrižnik, roj. Pečar in Izidor Pečar

101

V družini Pečar je bilo rojenih šest otrok, najstarejši sin je bil rojen leta 1933, najmlajša hčerka pa po vojni, ko se je oče vrnil iz zapora. Živeli so v vasi Nadgorica pri Črnučah, blizu cerkve Sv. Janeza Krstnika. Doma so imeli kmetijo, oče Jože je bil zelo razgledan in napreden. Bil je član telovadnega društva Orel in odličen športnik. Udeležil naj bi se celo olimpijskih iger, vendar mu zaradi dela na kmetiji to ni bilo omogočeno. Lotil se je vsakega dela, od zidarjenja, mizarstva, do skrbi za dom,  družino in kmetijo.

Nadgorica je bila v času druge svetovne vojne del nemškega okupacijskega  območja. Domačini so bili med seboj zelo povezani in so drug drugemu pomagali.

Na tem območju so se kmalu po začetku okupacije organizirali partizani. Zaradi svoje naprednosti in poštenega dela je bil oče nekaterim v napoto. Zato je bil prisiljen, da se je že med vojno skrival, sicer bi ga umorili. Nasprotovanje je močno občutil takoj po koncu vojne, ko je bil zaprt v šentviških zaporih. Hčerka Kristina se spominja, da ga ob prihodu domov ni spoznala, ker je bil tako spremenjen. Oče ji je povedal, da so imeli v zaporu zelo skromno hrano, v glavnem redko juho, v kateri so bili črvi. Po prihodu iz zapora so se nad družino zgrnile nove tegobe in sicer obvezna oddaja in veliki davki, tako da so kmetijo obdržali pri življenju le z neverjetnim naporom in trdim delom. Dodatno so služili kruh s kopanjem mivke in peska na Savi, da so lahko plačali vse davke, ki jih je od njih zahtevala povojna oblast.

Kristina in njen brat Izidor se spominjata, da so po koncu vojne skozi njihovo vas vozili kamioni, ki so bili namenjeni v bližnji gozd. Po pripovedovanju očeta naj bi bili na teh kamionih zaporniki iz Šentvida. Oče je večkrat ponavljal: ‘Spet jih vozijo, spet jih vozijo!’

Omenjeno grobišče danes še ni označeno in evidentirano, locirano naj bi bilo v bližnjem močvirnatem gozdu, kjer so speljani jarki, nad njimi pa se vzpenjajo posamezni, nekoliko dvignjeni nasipi.

Kristina ima na svoje šolanje lepe spomine, saj je bila s strani učiteljev deležna spoštovanja.  Domača družina ji je privzgojila notranji ponos, ki ga je ohranila, kljub teptanju in kratenju pravic s strani povojnih oblastnikov. Tudi v zrelih letih je ostala zavezana vrednotam, ki jih je prejela od staršev, v sebi ne nosi maščevanja, ampak željo po miru in sožitju.

 

Posneto: december 2019, Študijski center za narodno spravo (Slovenija)

Pogovor je vodila: Marta Keršič, kamera: Mirjam Dujo Jurjevčič

Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič