Kristina Lenc

92

Zgodba Kristine Lenc oziroma zgodba njenega očeta je še danes, 75 let po koncu druge svetovne vojne, zavita v tančico spominov in neodgovorjenih vprašanj. Kdo? Zakaj? Kje? Kristinina velika želja je, da bi bilo ime njenega očeta, ki je trajno prisotno v njenem srcu, zapisano tudi na nagrobniku ali na spominski tabli, da bi tako stopil v javni spomin, na način, ki je vreden človekovega spomina in dostojanstva.

Kristinina pot se je začela 29. decembra 1945, ko je ugledala luč sveta v Studencih pri Mariboru. Njena mama Magdalena je bila rojena leta 1907. Očeta Kristina ni poznala, saj se je rodila šele po njegovi smrti. Leta 1996 je Kristina po napotilu socialnega delavca začela iskati sled za njim.

Oče Vladislaw Zombek je bil po rodu Poljak in se je kot ujetnik znašel  v Rusiji, skupaj z 38 Poljaki, med katerimi so bile tudi ženske. Rečeno je bilo, da jih bodo v Rusiji postrelili. Zato so se fotografirali, v upanju, da bodo fotografije prejeli njihovi domači. A prišlo je do spremembe in so ostali živi. Od tam so jih preselili v Maribor, v taborišče na Melje. Tu so morali kot prisilni delavci  delati v tovarni avtomobilov. Tam je delala tudi Kristinina mama. Poljake iz taborišča Melje so nato preselili na Studence, v sedanjo šolo Janka Padežnika in jih nastanili v kletne prostore. Od tam so hodili na delo v tovarno železniških vozil. Pot jih je vodila mimo hiše Kristinine mame. Bili so lačni in raztrgani, zato so si poiskali domačinke, da so zanje skrbele. Po tej poti  je oče našel Kristinino mamo in počasi se je rodila ljubezen. Oče je ostal pri mami od septembra 1944 do maja 1945. V tem času je mama zanosila. Bila je srečna. Ob koncu druge svetovne vojne je šla s prijateljico nekajkrat do partizanov, ki so imeli na bližnji kmetiji, pri Hauptmanu, svoje zbirališče. Tam sta bila skupaj z očetom. Mama je v zameno za hrano, partizanom prinesla karte za cigarete, oče pa jim je moral dati uro. Nedaleč stran so bili nastanjeni Nemci. Oče je šel v taborišče v šolo le še občasno, sicer pa je bival pri mami. V noči z 8. na 9. maj se iz taborišča ni več vrnil. Edini, ki takrat ni šel v taborišče je bil Poljak Jure, ki je tako ostal živ. Kot je uspelo izvedeti Kristini, so ostale jetnike 10. maja 1945 strpali na tovornjak, jih prepeljali v Radvanje, tam zverinsko pretepli in umorili.

Gospa Kristina je morišče, kjer naj bi ležali posmrtni ostanki njenega očeta dolgo iskala. Odkrila je, da je v Radvanju 18 prostorov, v katerih naj bi ležali umorjeni Poljaki. Čeprav lokacija ni potrjena, zdaj tam vsako leto prižiga svečke in nosi rože.

Mama se je po Vladislawovi  smrti preživljala kot šivilja, z delom v tekstilni tovarni in skrbela za hčerko. Vmes se je morala večkrat javiti v Rajhenburgu. Kasneje se je še enkrat poročila, tako da je imela Kristina očima. Kljub skromnosti je družina zgledno živela.

Kristina je več deset let neumorno iskala stopinje, po katerih je hodil njen oče. S skromnim  pomnikom, na katerem bo zapisano njegovo ime, bi se mu rada zahvalila za dar življenja.

Posneto: november 2019, Študijski center za narodno spravo (Slovenija)

Pogovor je vodila: Marta Keršič, kamera: Mirjam Dujo Jurjevčič

Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič