Matija Kavčič

312

Matija Kavčič je bil rojen v Šentjoštu nad Horjulom, v družini s štirinajstimi otroki. Matija je bil deseti brat. Doma so imeli gostilno, trgovino in pošto. Pet njegovih bratov je bilo v času druge svetovne vojne pri domobrancih, po vojni pa so bili umorjeni s strani slovenskih oblastnikov in Matija še danes ne ve, kje ležijo njihova trupla.

Ob nastopu italijanske okupacije so se na tem območju pojavili prvi terenci, ki so hoteli ljudem vsiliti idejo osvobodilne fronte. Začeli so ropati po hišah in posameznikom groziti s smrtjo. Temu so se domačini postavili v bran in ustanovili vaško stražo. Po prvem partizanskem napadu, ki se je za partizane končal neugodno, so se le ti znesli nad okoliškim prebivalstvom in v tednu dni umorili 23 domačinov, med njimi dve leti staro deklico, ki je zgorela v maminem naročju. Po italijanski kapitulaciji so se stražarji preoblikovali v domobransko enoto. Ta je maja 1945, skupaj s številnimi civilisti zapustila Šentjošt in odšla na pot begunstva.

Po vojni je bil Šentjošt zapisan izbrisu. V vasi več let ni bilo novih rojstev. Le izredna volja tistih, ki so ostali, je kraj počasi dvigala k razvoju. Matija v svojem pričevanju predstavi prizadevanja Šentjoščanov za izgradnjo vodovoda, ceste, telefona, šole, gasilskega in kulturnega doma ter ostalih infrastrukturnih objektov.  Skupno delo je vaščane povezovalo in jim pomagalo pri ustvarjanju pogojev za  dostojno življenje. Vse to je bilo mogoče le ob neverjetnem naporu domačinov, ki so z neštetimi urami prostovoljnega dela, samoprispevkom in materialnim prispevkom voz razvoja potiskali naprej. Pri tem so morali ob strani pustiti skrb za obnovo svojih domov. Šentjošt se je po desetletjih boja za obstanek obdržal in stopil na pot razvoja.

Matija Kavčič se živo in natančno spominja prelomnih trenutkov v zgodovini svoje vasi, tako prvega spopada med partizani in vaškimi stražarji, odhoda domobrancev na Koroško, izpraznjene vasi po vojni, številnih sestankov s krajevnimi, občinskimi in republiškimi oblastniki, gradnje šole, miklavževanja, ustanovitve lastne SZDL in vsakodnevnega boja Šentjoščanov za obstanek. Ti so zdržali več desetletne pritiske povojne oblasti in mlajšim rodovom omogočili, da se danes lažje odločijo za življenje v hribovitih krajih na pragu Ljubljane.

Posneto: september 2018,  Šentjošt nad Horjulom (Slovenija)

Pogovor je vodila: Marta Keršič, kamera: Peter Keršič

Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič