Avguštin Sadar

55

Gospod Avguštin Sadar je bil rojen 6. junija 1928 v Petrušnji vasi, blizu Šentvida pri Stični, kot tretji otrok, v revni kmečki družini. Ko je bil star eno leto, je oče hišo prodal in kupil opuščeno domačijo na Virju pri Stični. Rodili so se še štirje otroci, tako da jih je bilo skupaj sedem. Živeli so zelo revno in so bili večkrat lačni. S šestimi leti je začel Gustelj hoditi v šolo v Stično. Mama je umrla v starosti 35 let, takrat je bila najmlajša punčka stara 2 leti.

Po mamini smrti se je Avguštin vrnil k starim staršem v Petrušnjo vas in nadaljeval šolo do štirinajstega leta. Takrat so Šentvid že okupirali Italijani. Večinoma se je preživljal pri njih, če je od njih dobil kakšne makarone.

S petnajstimi leti ga je oče poslal služit za hlapca in pastirja na veliko posestvo. Tam so se večkrat oglasili partizani, ki jih je moral voditi na različne kraje. Zaradi težkih razmer je pobegnil in se vrnil k starim staršem.

Ko je bil star sedemnajst let je dobil poziv za vstop v domobranske vrste in odšel na dvomesečno urjenje v Ljubljano, potem pa je bil z ostalimi fanti nameščen v Velikih Laščah, kjer so stražili postajo. To je trajalo 5 mesecev.

Maja 1945 je nacistična Nemčija kapitulirala. Avguštin se je z ostalimi domobranci odpravil peš proti avstrijski Koroški. Dospeli so do Vetrinjskega polja, kjer so morali na zahtevo Angležev odložiti orožje. Domobranski oficirji so hodili na angleško komando, s prošnjo, da bi jih sprejeli kot vojne ujetnike, vendar jim ni uspelo. Domobrancem so obljubljali, da jih bodo peljali v Italijo in da bodo tam ustanovili vojsko, ki bo šla nad partizane. Resnica pa je bila drugačna. Vkrcali so jih na vagone, v katere so vstopili oboroženi partizani in so jih odpeljali nazaj v Jugoslavijo. V Radovljici so jih postrojili.  Letnike 1927 in 1928 so dali na stran, ostale pa so odpeljali naprej.

Iz Kranja so jih gnali peš v škofove zavode, v Šentvid nad Ljubljano. Namestili so jih v kletne prostore, na tla, kot vžigalice. Dva meseca so ležali na golih tleh, imeli so ogromno uši. Za obrok so dobili vsak dan le skodelico skaljene vode.

Ko je bila avgusta 1945 razglašena amnestija in je bil Avguštin izpuščen. Kot mnogi drugi zaporniki je bil zelo oslabljen, po enem mesecu pa si je doma nekoliko opomogel. Kmalu je bil poklican na služenje jugoslovanske vojske, po odsluženju je prišel domov in se poročil. Lotil se je vsakega dela, kopal je pesek, praznil vagone, doma je delal opeko za hišo. Posodobil je kmetijo in si kupil tudi avto.  Ustvaril si je družino in je bil zadovoljen, ker so domači lepo skrbeli zanj.

Posneto: oktober 2018, Zaboršt, Šentvid pri Stični (Slovenija)

Pogovor sta vodila: Marta Keršič in Miha Drobnič,  kamera: Miha Drobnič

Za objavo pripravili: Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič