Valentin Mohar

122

Valentin Mohar se je rodil leta 1925 v Retjah, v Loškem Potoku. Že novembra 1941 so v njihovo hišo vdrli Italijani in ga odpeljali, a jim je pobegnil in se tako rešil. Ponovno so ga zaprli spomladi naslednje leto. Do kapitulacije Italije je delal na italijanskem posestvu Emona. Nato je bil mobiliziran s strani partizanov in vključen v Prešernovo brigado. Septembra 1943 je sodeloval pri napadu na Turjak. Po predaji vaških stražarjev in civilistov je ujetnikom vezal roke in jih vodil v Velike Lašče. Ko pa je videl, kaj so z ujetniki počeli, je spoznal, da ne more več ostati pri partizanih.

Iz Velikih Lašč je bil poslan v Kočevje, kjer so ga dodelili na stražarsko mesto. Šele kasneje je izvedel, da je stražil t. i. slavni kočevski zbor odposlancev, ki je potekal v tamkajšnjem Sokolskem domu od 1. do 3. oktobra 1943. Po nekaj dneh jim je komandant mesta Kočevje naročil, da se morajo umakniti. Fantje so se odločili, da gredo vsak na svoj dom.

Doma se je Valentin skrival, nato so prišli Nemci in zahtevali, da se morajo predati vsi, ki se skrivajo in imajo orožje. Skupaj z ostalimi možmi in fanti se je Valentin odločil za predajo. Odpeljali so jih v Ribnico, v sodne zapore. Dva domobranska oficirja sta jim obljubila, da bodo rešeni, če se jim pridružijo. Večina je to tudi storila. Iz Kočevja so jih odpeljali v Ljubljano. V Ljubljani je Valentin do marca 1944 delal na železnici, potem pa so prišli primorski domobranci in ga skupaj z drugimi fanti odpeljali v Trst, kjer je bil priključen primorski varnostni straži. Po štiritedenskem urjenju, je bila njegova četa poslana v Postojno, od tam pa še v Pivko in Razdrto. Rečeno jim je bilo, da to ozemlje čuvajo pred ponovno zasedbo Italijanov.

Spomladi 1945 se je kakih 8.000 četnikov, srbskih dobrovoljcev in pripadnikov primorskih varnostnih straž pomikalo proti Gorici. 29. aprila 1945 so vkorakali v Gorico, kjer pa ni bilo nobenega partizana, ti so prišli šele kasneje. Četniki so napadli in pregnali fašistično postojanko na goriškem gradu. Nato so šli proti Palmanovi, kjer so jih razorožili novozelandski vojaki in jih prepeljali v Čezeno. Od tam je Moharja pot vodila skozi številna taborišča za begunce (od Trevisa, do Senegalije in Rima). V Rimu se je zanj in za ostale zavzel dr. Krek, ki jim je svetoval naj se javijo, da so vojni ujetniki in da bo posredoval pri britanski komandi, da bodo prepeljani v Nemčijo. To se je tudi zgodilo. Iz taborišča Münsterlager je gospod Mohar prispel v Anglijo, kjer si je ustvaril družino.

Posneto: 13. 4. 2011 v Londonu (Velika Britanija)
Pogovor je vodil in posnel: Renato Podbersič

Za objavo pripravili: Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič