Jelka Mrak Dolinar

71

Jelka Mrak Dolinar je bila rojena leta 1925 v Kranjski Gori. Pripoved njene družine piše posebno zgodbo. Ta nam govori o begunstvu njenih staršev zaradi  fašističnega nasilja na Primorskem, o izselitvi družine s strani Nemcev v času okupacije in o begu pred komunističnim nasiljem, z vsemi tragičnimi dogodki, ki so sledili.

Ob koncu vojne, maja 1945 sta s sestro Kristo kot prostovoljki Rdečega križa spremljali ranjence iz bolnišnice v Ljubljani. Vlak z domobranskimi ranjenci je prišel do železniške postaje Lesce. Tam so vlak zapustili zdravniki in lažji ranjenci, sestri Mrak in nekaj spremljevalnega osebja pa so ostali s težkimi ranjenci. Vlak so nato zajeli partizani in ujetnike odpeljali v koncentracijsko taborišče Šentvid nad Ljubljano. V taborišču so bile razmere izredno težke, hrana je bila slaba, povsod je bila umazanija, napadale so jih uši.

Sestri Mrak sta bili od tam odpeljali v sodne zapore na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Na prvi razpravi sta bili obsojeni na šest let odvzema svobode  s prisilnim delom in štiri leta izgube političnih pravic. V sodbi jima je bilo očitano, da sta ovaduhinji in sodelavki okupatorja. Spomladi leta 1946 je sledila druga obtožba, da sta izdali soseda, ki je bil poslan v Dachau in je tam umrl. Obsojeni sta bili na dvanajst let odvzema svobode s prisilnim delom in na šest let izgube političnih pravic.

Premeščeni sta bili na prestajanje kazni v Begunje na Gorenjskem, iz Begunj pa sta bili junija 1948 poslani v Rajhenburg. Jelka je kljub obolelim rokam delala v šivalnici.

Jeseni leta 1949 sta bili odpeljani k izgradnji ceste bratstva in enotnosti v Slavonijo. Tam sta bili devet mesecev. Delo je bilo težko in je trajalo od zgodnjega jutra do večera.  Razbijati so morali kamen, delati nasipe za cesto, raztovarjati vagone s prispelim gradbenim materialom, hrana je bila pičla. Jetnice so spale v barakah na pogradih. Jelka je zbolela za grižo in tifusom. Nad zapornicami se je znašala komandantka zapora, partizanka Dara. Zaradi neznosnih razmer je prišlo do upora zapornic.

Sestri Mrak sta bili odpeljani na zaslišanje v Novo Gradiško. Po devetih mesecih dela na cesti bratstva in enotnosti sta bili prepeljani nazaj na Rajhenburg. Konec leta 1950 sta bili pomiloščeni in januarja 1951 izpuščeni na prostost.

Pojavilo se je vprašanje kam zdaj? Hišo so podrli, starša sta se kot povojna begunca umaknila na Koroško. Tako sta Mrakovi sestri odšli v Polje k družini Gabrovšek, sprejeli so ju kot svoja otroka. Mama Gabrovšek ju je obiskovala, ko sta bili v zaporu. Nato sta odšli k bratrancu na Most na Soči, kjer sta bili pol leta. Sestra je nato odšla v Ljubljano, za njo je prišla še Jelka.

Krista je začela raziskovati obtožbo o izdaji soseda, ki je umrl v Dauchau in prišla do dokazov, ki so izničili njuno obtožnico ter dokazala, da je bil to montiran politični proces proti njima. Jelka je uspela priti v Avstrijo v Spittal k staršema leta 1952. Tam je spoznala moža in si ustvarila družino, sestra Krista pa je ostala v Ljubljani in se tam poročila.

Gospa Jelka je svoje spomine zapisala v knjigi Brazde mojega življenja.

Njeno pričevanje pa je bilo delno uporabljeno tudi v dvojezični publikaciji z naslovom Skozi čas preizkušenj Politična zapornica Jelka Mrak Dolinar in prikazano na istoimenski razstavi. Publikacijo je leta 2017 izdal Študijski center za narodno spravo.

Posneto: 10. 9. 2009 na Študijskem centru za narodno spravo, Ljubljana (Slovenija)
Pogovor sta vodila: Renato Podbersič in Maja Weiss, kamera: Damjan Hančič

Za objavo pripravili: Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič