Cirila Traven Kermavner

102

Gospa Cirila Kermavner je bila rojena leta 1931 v Ljubljani. Nekaj časa je živela v Ljubljani, nato sta z mamo bivali na Gorenjskem, potem pa jo je pot peljala v Šentgotard pri Trojanah, kjer je bil njen ata župan. Ko se je začela druga svetovna vojna, je bila stara 10 let. Ohranila je lepe spomine na šolanje v Lichtenturnu, redu usmiljenih sester svetega Vincencija Pavelskega.
Čeprav je bila še otrok, je dobro razumela, kaj se dogaja v njeni okolici, saj se je v glavnem družila s starejšimi. Slišala je za številne umore in pri tem čutila sočutje do vseh žrtev, ne glede na to, na kateri strani so bile.

Doma so imeli eno najmodernejših kmetij v Sloveniji, zato so k njim prihajali številni pomembni in zanimivi obiskovalci, da so si ogledali napredno kmetijo. Po njenih besedah naj bi jih obiskal celo eden najožjih Hitlerjevih sodelavcev in nemški propagandni minister Joseph Goebbels. Po vojni so morali zaradi obiska Tita in Hruščova podreti kapelico na njihovi kmetiji. Cirile takrat že ni bilo več doma, saj se je pridružila skupini beguncev, ki so šli maja 1945 na Koroško. Cirili je ostalo v spominu tudi, kako je bila po naključju, kot otrok sprejeta celo pri Hitlerju.

Po vojni se je z mamo in s sorodniki umaknila na Koroško, v taborišče Vetrinj. Rekli so, da gredo za štirinajst dni, potem pa se je to raztegnilo na več kot sedemdeset let. Bolečina v želodcu jo je rešila, da iz Vetrinja ni šla s transportom nazaj v Jugoslavijo in je tako ostala živa. Zelo kmalu so izvedeli, kaj se je zgodilo z vrnjenimi domobranci in civilisti. Potem je zavladala strašna žalost, ljudem je le molitev pomagala, da so preživeli. Z Vetrinja so Cirilo premestili v Lienz in nato v Spittal. Z mamo sta se leta 1949 odselili v ZDA, kasneje se jima je pridružil še oče. Staronaseljenci jih niso lepo sprejeli, češ, da imajo krvave roke. Cirila se je poročila s fantom Slovencem (december 1950), ki ga je poznala že od prej. Zaživeli so novo življenje in bili srečni in zadovoljni.

Posneto: 23. 11. 2016 v Clevelandu (ZDA)
Pogovor je vodil: Renato Podbersič, kamera: Boštjan Kolarič

Za objavo pripravili: Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič